Kakšen dannnnnnnn!
Mislim, a je danes kaj v “zraku”? V službi je bilo nenormano ozračje. Občutek, kot da delam in govorim z zombiji. Vsi v nekem v transu, praznih pogledov. Delam namreč z ljudmi, v pisarni.
In kaj se mi je dogajalo? Naj vam opišem samo tri “cvetke”, ki so me dobesedno “ubile”:
Osebek št. 1: vprašam nekaj, pa me le-ta samo gleda… Vprašam še enkrat… nič! Samo zmeden pogled vame. Skoraj že poizkusim še enkrat vso proceduro, ko le ta “osebek” na drugi strani mize prične kazati “prve” znake življenja. A govori še vedno ne. V glavi se mi pojavi misel: kaj pri p***i m*****i govorim kitajsko?! Seveda je na preizkušnji moje potrpljenje. Začnem še enkrat z vprašanjem, tokrat še bolj počasi in se prav potrudim, da čim bolj razločno povem oz. “z-artikuliram” svoje vprašanje: “kje ste pa zaposleni?” Osebek le prične izpuščati prve zvoke iz svojih ust: “aja, zaposlen… ja… a je to pomembno?” “Da, gospod” odvrnem, “obrazec morava pravilno izpolniti”. No in KONČNO začneva, po 8 minutah se le nekam premakneva po tem ferdamanem listu. Juhu juhu, do konca službe pa mi bo le uspelo uredit papirje za to stranko!!! Nekaj vrstic pogodbe izpolniva kot za šalo, saj ne morem verjet, osebek je pričel sodelovati z menoj. Ta osebek je resnično živ!!! Ostane nama samo še stalno prebivališče, družinski člani itd…. ko me naenkrat zadane! Šok! Megla! Tema! Osebek me namreč vpraša: “a redna zaposlitev pri vas ni pomembna?”
Osebek 2: razlagam mu, koliko je obrok kredita, kaj vse je všteto v ta obrok, koliko znese po toliko in toliko časa…. bla bla bla…. Osebek me gleda v oči. Postaja mi že malce neprijetno, ker niti za trenutek ne pogleda vstran. V glavi si že mislim, če se mi moj na novo “pridobljeni” mozolj preveč vidi na čelu in ga to ali tako moti ali pa se le sprašuje, če je možno, da je mozolj sploh lahko tako velik. Ne vem, kaj se mu je podilo po glavi, res ne! Ne pustim se zmesti in mu razlagam naprej. Čeprav priznam! Tudi tukaj so mi živčki že pridno “delali”. In ko končam, ga vprašam, če ga slučajno še kaj zanim, kaj še ne razume…. (ker, poslušal je pa pridno 
) ko me (še vedno me nepremično gleda v oči) vpraša: “gospodična, kakšen pa je obrok?”
Osebek 3: pri pogodbi pač potrebujem osebno dokumentacijo in to so štiri stvari! Samo štiri. RES! Osebku vse lepo razložim. Le-ta prikimava. Za vsak slučaj (si mislim sama pri sebi) mu vse te ŠTIRI STVARI zapišem na listek. Mu ga dam v roke. Osebek pogleda na listek. Se mi lepo zahvali (vsaj eden danes) in počasi odhaja proti vratom. Ko se že skoraj poslovima (moja misel: hvala bogu, še en “obdelan”) pa me ta osebek pogleda z otroško velikimi očmi in neko čudno radoživostjo, sem že kar vedela kaj bo. No, spomnil se je še enega vprašanja :(! “Ja, kar vprašajte”, zdaj že hlinim prijaznost, ker je bil osebek pri meni skoraj 45 minut! In osebek me vpraša: “ali osebno izkaznico tudi prinesem?” Dragi ljudje, osebna izkaznica je tudi ena izmed tistih štirih stvari, ki sem mu jih napisalana listek…
VDAM SE! Če je danes čuden dan…. vdam se! Če so danes čudni ljudje… vdam se! Če sem čudna jaz…. sprejmem, priznam! Ampak ljudje, jutri je nov dan…………. in………….. vse se lahko………. začne ……… ZNOVA!
Ppozdravček vsem!
Čivka
