Oh, ta nedelja…
No, pa je mimo. Preživela še eno družinsko srečanje. Baterije prazne, postelja me že kliče. Pa dokler ne bom to vrgla iz sebe, spanec ne bo prišel…
DRUŽINSKO SREČANJE… Kosilo, neosebni čveki (kaj je kdo kupil, kaj kdo ima, kaj je kdo komu rekel….). Potem kavica in zame najtežji del, ko se odprejo “debate”. Vedno me začne stiskati v grlu. Eno in isto. In tudi danes nič drugače. Da ne bo pomote, vse imam zelo rada vendar vedno, ko grem domov se vprašam: “pa pri bogu, kaj iščem v tej družini?!” Vedno začutim to drugačnost, ta moj drugačen pogled na svet, moje razmišljanje… Na žalost ne morem jamrati, kako me vse boli, kje me kaj tišči… če točno vem, od kod izvira moja fizična bolečina. Če pojem kaj takšnega, kar mi ne paše me boli želodec. Na žalost ne morem preklinjati politikov, v kakšni državi živim, kakšne svinjarije se dogajajo…. če vem, da tako pač je in da jaz osebno ne morem spremeniti politike, zamenjati funkcionarjev, celotnega sistema… Na žalost ne morem preklinjati življenja, ker nimam dovolj denarja za razne stvari, ki si jih pač želim, potrebujem… če vem, da mi moja plača prinese toliko in toliko denarja na mesec, honorarno delo prinese toliko denarja in ko vse seštejem in odštejem stroške se mi pač prikaže realna slika (j**** ga, tudi meni ni vedno všeč!). Ne morem obsojati nervoznih ljudi, ki se pač tako obnašajo kot se, če vem, da se tudi oni trudijo samo preživeti. Ne morem obsojati sosede, ker si je kljub bolanemu sinu privoščila počitnice v termah če vem, da ima vsak človek v življenju pravico živeti in se odločati po svoji volji… In seveda, ko imam dovolj vsega tega jamranja, pritoževanja, obsojanja končno in končno odprem svoj kljun ter povem svoje mnenje (po navadi sem bolj kot ne tiho in samo prikimavam), se vedno vsuje plaz očitkov, posmeha, nerazumevanja… Stavki, ki mi vedno popijejo največ energije so: “ti in tvoje idealiziranje… živiš v pravljici…. življenje je trpljenje…. imaš premalo izkušenj v življenju…. vsi te po rokah nosijo…la la la la la”. Shit, shit, shit, shit!!!! In še enkrat shit!!!
Uf, havla bogu, da si lahko vsaj prijatelje izberem sama, če si že družine nisem mogla 
čeprav jih imam vse po vrsti rada!
Pa veselo v nov delovni teden, tudi ta mesec bo treba plačati položnice, če bo pa kaj še ostalo pa hvala bogu…. prazniki se bližajo!
19.11.2006 ob 22:33
Pri nas niti ni tako hudo, ko se pogovarjamo, sem pa opazil, da je bratova punca ena takih, ki kar naprej jamra, kako je težko na svetu in zato se z njo ne da nič pametnega pogovarjat… Pa saj je brat isti, samo njega lahko na kako bedasto vprašanje o mojem mnenju zavrnem s kakim direktnim stavkom, saj se mi ne da razglabljati o tegobah… No, pa sem tudi sam potem kdaj ”nerazumljen”. Veš, sem opazil, da lahko s kratkimi odgovori in hitrimi zasuki teme zmedeš svoje sogovornike, ki se praktično ne znajo več o drugem kot o krivicah, črni kroniki, plači, plači in še enkrat plači (premajhni ali nekaj takega) pogovarjat. Jaz prav uživam v tem, ko jim dam takšno temo, da samo debelo gledajo. Poskusi in jim daj vedeti, da si nad vsakodnevnostjo! LP, toni
20.11.2006 ob 14:02
Hm ja poznam ta občutek…no ja vsaj podobnega, ko hočeš nekomu vcepit malo lepši pogled na svet…da le ni vse črno…pa ti vseeno nazaj zabrusi kaj pa ti veš…..jbg…taki pač so…..
Sicer pa vsak si sam oblikuje življenje, kot si ga želi…nihče me ne more prepričati v nasprotno…tak da ti kar vstrajaj pri svojem…jaz vem, da je pravo