Ne, samo res! Hvala Bogu, Petek! Res. Resnično! Mislim, ta teden je bil pa takooooo naporen, da… Ste že kdaj imeli občutek, kot da vas nekdo preizkuša, koliko še lahko prenesete? Ko se podira zadeva za zadevo, kot domine? Ko se utrujenost samo še veča iz dneva v dan? Ko gledaš na koledar, kot na višjo silo in samo še čakaš, kdaj bo konec? Ko se zvečer vležeš v posteljo in prosiš, naj bo jutri bolj prijazen dan? Ko daješ vse od sebe pa na nek čuden način veš, da kaj posebej ne moreš spremeniti? Da tako pač je… In da bo minilo….. In da vse enkrat mine, tudi to bo… in čakaš. In se kljub vsemu še vedno trudiš. Pa ne gre. Ne gre. In se nikamor ne premakne….
Ne bom vam opisovala dogodkov, ker je itak brezveze, ker so že pretekolst, pa tudi premalo prostora, da vam vse opišem, da bi razumeli. Sem bila pa na veliki preizkušnji potrpežljivosti, razumevanja, odpuščanja in…. sprejemanja. Človek je čudno bitje, to spoznavam iz dneva v dan. Zakaj bi bilo enostavno, če lahko zakompliciramo? Zakaj bi drugi bili srečni, če sami nismo? Zakaj bi nudili razumevanje, če sami ne razumemo? Zakaj bi drugim odpuščali, če nam ne odpusti nihče? Zakaj bi drugim nudili razumevanje in podporo, če nas nihče ne razume in podpira? Zakaj ves ta balast, če vemo, da smo na konec koncev vedno v vsem “dreku” sami???!!! Sami smo ga gnetli in zdaj ga sami vohamo….
Človek je čudno bitje. Tolče se po prsih in vpije na vse grlo celemu svetu: JAZ - JAZ - JAZ, na koncu pa pa sam sebi v tišini tiho in ponižno priznava: sam sem - sam sem - sam sem…
Odnosi so zanimiva stvar. Pa tako prekleto komplicirana. Pa ne bom več o tem. HBP! Seal na cd-jki, prižgana svečka, v objemu dragega, odprto pivo….
“BISER JE V VSAKEM OD NAS. SAMO DA SE VSAK IZMED NAŠIH BISEROV ZALESKETA OB DRUGAČNI SVETLOBI….” (P.s., nima pojma, kje sem že to enkrat prebrala, samo danes “paše”…)