ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Obračaj svoj obraz proti soncu in zagotovo ne boš videl sence. Tako to počno sončnice.

Hellen Keller

Čuden mali možak, v čudni rjavi obleki z brado do pasu, štopa ob cesti. Končno mu nekdo ustavi in ga povabi v avto. Komaj mali možak sede v avto, voznik spelje in ga smeje nagovori: «Jaz sem Tone, kdo si pa ti?Takole na pogled mi izgledaš kot kak mali škrat.« Mali mož ves navdušen odgovori: «Saj tudi sem. Jaz sem mali gozdni škrat in ti si me celo prepoznal in ker si bil tako zelo prijazen, da si mi ustavil in me zdaj pelješ proti mojemu cilju, ti bom izpolnil tri tvoje želje. No kaj si želiš?« Šofer Tone je osupel in mu takoj odvrne: «Moj bančni račun je prazen. Ali lahko urediš, da bo poln?« »Malenkost« odvrne škrat in v hipu med vožnjo Tone vidi svojo banko, znanega bančnega uslužbenca, ki mu kaže stanje na njegovem računu. Res same osem in devetmestne pozitivne številke. Tone je nadvse zadovoljen. Tone nadaljuje: «Živim v malem stanovanju, rad bi imel krasno vilo z bazenom in vrtom, kjer bom lahko sadil solato.« »Malenkost« odvrne škrat in v hipu med vožnjo Tone vidi svoj domači kraj in v bližini svojega doma krasno vilo z bazenom in celo vrtnarijo. Tone je še bolj navdušen in reče škratu: «Od vedno sem si želel tako ladjo na morju, v kateri bi lahko tudi živel« »Malenkost« reče mali gozdni škrat in Tonetu se pred očmi med vožnjo prikaže morje točno tam, kamor je stalno hodil na počitnice in v vodi vidi čudovito ladjo. Škrat reče: «Ta ladja je zdaj tvoja.« Tone s solzami v očeh pravi škratu: «Kako naj se ti zahvalim za vso to tvojo dobroto?« Škrat mu reče:«Preprosto.Ali si ti isto spolno usmerjen?« Tone odgovori:«Ne« »Mi škrati pa smo, zato ti dobrohotno predlagam, da na primernem kraju čimprej ustaviš in mi preprosto izpolniš to edino mojo željo za moje usluge« Tone vse manj navdušen razmišlja in tuhta kaj storiti v tej kočljivi zadevi. Noče razjeziti malega škrata in se odloči, da je bogastvo pač mnogo več vredno, kot neke brezzvezne moralne vrednote, zato zavije s ceste, kjer preprosto opravita zadevo. Nato nadaljujeta vožnjo, dokler ne prideta do škratovega cilja. Ko mali gozdni škrat izstopi vpraša Toneta: »Tone, povej mi, koliko si ti star?« Tone odvrne:«Petdeset let« Škrat pa odvrne:«Poglej Tone, ali te ni prav nič sram, toliko si že star, pa še vedno verjameš v pravljice?!?«

Pes je kar kulturno bitje. Na pasji način. Pes je totemsko bitje, na človeški način. Človeško življenje zaznamuje pasja dresura. Trop, čredni nagon in lovec. To smo mi, to smo vsi. Pasja zgodovina se začenja s pasjo dresuro in pasjo kulturo.

Kaj je pasja kultura?

Zvestoba nekulturnemu človeku. Pes ljubi mir in tišino z gospodarjem. Bevska le, ko ga človek razdraži. In tudi v luno tuli v samotnih nočeh, ko bivanjska srhljivost med človekom in psom spreletava zapuščenega uličnega psa.

Pes ima močan značaj, kakor kremen. Je ostal privržen človeku in gospodar izrablja pasje prijateljstvo brez spoštljive pasje razdalje. Bevska in bevska. Pa ne pes. Pasja mrcina vse potrpi. Še bog da je tako. Bosonogi kosmatinec sledi hoji človeka, do kože ves kosmat, kosti mu šklepetajo in ves skelet mu drgeta.

Soba je polna dlak in pasjih kozerv. Pes zvesto leži ob gospodarjevih nogah in ubogi pes se ne zave, da ga prijatelj - človek, veterinarju izroči, ko mu odsluži, da brez laježa, nemočen umre.

Na planetu živi brezčutno bitje, ki vedno bevska in laja na psa, človek pesjan - človeškega srca, ki nima usmiljenja za prijatelja psa. To pesem je napisala Tatjana Malec! Se strinjam z njo!