V duhovnosti je človek vedno le na poti, nikoli na cilju. Kdor začuti, da je že zelo popoln, se je s tem pomaknil daleč na začetek, če ne celo obrnil v smer proč od duhovnosti, kajti čim bolj je človekov duh znotraj razsvetljen, tem bolj opazi, kaj je treba še urediti in narediti. Tema je predena sama vase, luč pa ne gleda svoje svetlobe, ampak sveti drugim.
(neznani avtor)
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca!
Spomladi do 
rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugolice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova! ( Tone Pavček)
Četrtek, zunaj je začelo snežiti. Prav čaroben občutek, opazovati te bele snežinke, ki jih veter nosi zdaj sem, zdaj tja… Stati pri oknu in zreti v nebo in opazovati ples snežink… Ta močna bela barva na nebu mi daje občutek, kot da tudi sama lebdim z njimi. Kot da me hoče odlepiti od tal in dvigniti v nebo… In spomini privrejo na dan…
Kot otrok sem lahko ure in ure zrla skozi okno v nebo in se predajala čarobnemu in omamnemu doživljanju snežink. In v meni se je vedno pojavil tisti pravi občutek miru, sreče… Kot da sem nekaj posebnega, ker lahko vse to doživljam. Ujeti trenutek z snežinkami… Najljubša igra mi je bila, da sem na nebu izbrala eno snežinko in ji poizkušala slediti vse do tal. Dokler sem jo še lahko videla in ji sledila. In potem se je igra ponovila. In zopet in znova, ure in ure… Bila sem tiho kot miš, vsa potopljena vase, v svoje občutke. Velikokrat me je stara mama, ki me je dopoldan pazila, “potegnila iz tega sanjskega sveta” in vprašala: “Si se pogovarjala z angeli? Očitno ti imajo veliko za povedati, saj že dve uri sediš pri oknu, nisi nič lačna?” Širok nasmeh na mojem obrazu ji je povedal vse. Vedela je, da je z menoj vse vredu in da sem srečna… “Kdo pa ima take iskrice v očeh? Tvoje oči so plave kot morje sredi poletja”, mi je velikokrat v smehu dejala in me pobožala po glavi. Njena hrapava roka na moji majhni glavi… Občutek, ki me je velikokrat spravil v največje veselje in dotik, ki je umiril mojo nemirno dušo. Kaj bi danes dala, da bi lahko doživela še enkrat, samo še enkrat ta njen dotik. Ob takšnih trenutkih jo zelo pogrešam. Danes še posebej. Vsako zimo me prve snežinke spomnijo na njo…
Z staro mamo sva imeli poseben odnos. Lahko sva se pogovarjali brez besed. Čutili sva ena drugo in pogled je velikokrat povedal več, kot besede. Kot da je videla v dno moje duše, v mojo bit. Ko je prišla v kuhinjo sem točno vedela, kaj moram narediti jaz. In njen nasmeh je bil samo potrditev, da sem na pravi poti, da delam prav. In ko me je pobožala po glavi, je bila to samo še nagrada za moje delo. Brez besed. Dotik, pogled, mimika obraza… to je bila najina edina komunikacija. In obe sva bili zadovoljni ena z drugo in komaj sva čakali, da ostali odidejo vsak svojim dolžnostim na proti, da sva lahko bili sami. Takrat sva si ustvarili čaroben trenutek, ki sva ga razumeli samo midve. In takrat se je čas ustavil. In takrat ni bilo nobenega strahu, nobene jeze, nobenih grdih besed, nobenih zmedenih misli v glavi… Ona in jaz, jaz in ona. In to je bilo vse…
Stara mama, tudi danes spremljam snežinke na nebu in jih lovim s pogledi… samo zate, tako kot vsako leto, ko prične padati prvi sneg. In v vsaki snežinki, ki jo spremljam s pogledom, še vedno vidim del tebe in čutim, da si še vedno z menoj. In komaj čakam, da bosta prišla otroka iz šole, da se bomo skupaj vsedli pred okno in opazovali snežinke. In tudi danes bomo sedeli v tišini, tako kot vsako leto, ko prične prvič snežiti in vsak bo lovil svojo snežinko in prižigal svojo iskrico v očeh…
|
