ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Potrebujemo: -1000 g pirine moke -200 g nastrganih mandljev -375 g masla -400 g rjavega sladkorja -4 jajca -pol čajne žličke soli -malo vode -mešanico začimb za živce: 45 g muškatnega oreška, 45 g cimeta, 10 g nageljnovih žbic (klinčki) v prahu.

Začimbe zmešamo z moko in mandlji, dodamo maslo, sladkor in jajca in umesimo gladko testo, po potrebi dodamo malo vode. Testo razvaljamo 1cm na debelo in naredimo majhne kolačke. Damo na nepomaščen pekač in pečemo okoli 10 minut pri 180 do 200 stopinjah.

Vsak dan pojemo le nekaj piškotov (ne me vprašat zakaj, ker res ne vem!)

Tako, mogoče se po teh keksih ne bote preveč sekirali, če vam 3. januarja hlače (ali krilo) ne bo več prav…  :)

Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Ni čudno, da so jih zaradi njihove ponazorilne moči začeli postavljati tako zgodaj. Nekateri mislijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu. Frančišek Asiški je 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji za božič žive jaslice.

Podoba Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini. Pastirji nas s svojo preprostostjo vabijo, naj tudi mi sprejmemo novorojeno Dete in ga iskreno počastimo. Ovce, zelenje in cvetje so del narave, ki je sprejela Odrešenika in se mu poklonila na svoj način.

Ko se bomo ustavljali ob jaslicah, ob njih molili ali peli ter otrokom razlagali božično skrivnost, ne pozabimo, da je Bog postal človek, da bi mi postali božji.

Torej, še eno leto bom poizkusila dočakati čudež…

(P.S., do sedaj mi to še ni uspelo, mogoče zrem v napačne jaslice…?  :) )

Starček se je sprehajal po plaži. V daljavi je zagledal deklico, ki je skakljala sem in tja ob morju. Ko se ji je približal, je ugotovil, da po plaži pobira morske zvezde in jih eno za drugo meče nazaj v morje. Starček je vprašal:»Kaj pa počneš? Zakaj zapravljaš čas?« Deklica je odgovorila: »Če ostane zvezda na obali, bo zaradi sonca poginila.« »Toda na tisoče morskih zvezd leži samo tu, plaža pa je dolga na stotine kilometrov. V čem je smisel, da rešiš nekaj zvezd?« je zanimalo starčka. Deklica je vzela morsko zvezdo, jo vrgla v ocean in rekla: “Zanjo je smiselno.”

Vsakdo lahko prispeva po svojih močeh

IN MIRNE BOŽIČNE PRAZNIKE VAM ŽELIM!

“Dober dan,” je rekel Mali princ. “Dober dan,” je rekel železniški kretničar. “Kaj delaš tu?” je vprašal Mali princ. “Potnike pošiljam v zavojih po tisoč na vse strani sveta,” je odgovoril kretničar. “Vlake, ki se v njih vozijo, usmerjam zdaj na desno, zdaj na levo.” In razsvetljen brzovlak, bobneč kot grom, je stesel železniško čuvajnico. “Zelo se jim mudi,” je menil Mali princ. “Kam gredo?” “Celo strojevodja tega ne ve,” je rekel kretničar. In pribobnel je razsvetljen brzovlak iz nasprotne smeri. “Kaj se že vračajo?” je vprašal Mali princ. “Niso isti,” je rekel kretničar. “Menjavajo se.” “Ali jim tam, kjer so bili, ni bilo všeč?” “Nihče ni nikdar zadovoljen tam, kjer je,” je rekel kretničar. In prigrmel je tretji razsvetljeni brzovlak. “Tile gredo za prvimi?” je vprašal Mali princ. “Za nikomer ne gredo,” je rekel kretničar. “Spijo, pravzaprav zehajo. Samo otroci tišče noske na okenska stekla.” “Samo otroci vedo, kaj hočejo,” je menil Mali princ. “Zapravljajo čas s punčko iz cunj in ona je zanje vse in če jim jo vzameš, se jočejo.” “Srečni so,” je rekel kretničar.

Torej, če jemlješ antibiotike ALI LAHKO PIJEŠ TUDI ALKOHOL??

“Pred uporabo anitbiotika sem natančno prebrala priloženo navodilo. O tveganju in stranskih učinkih bi se posvetovala z vami drugače bom poiskala kakšnega simpatičnega farmacevta. Navodilo sem tudi shranila (tako kot svetujejo!) če ga bom kasneje morda želela še enkrat prebrati…”

Veseli prazniki so tako rekoč pred vrati, dišijo po prijetnih začimbah novega leta in nas vabijo k razmisleku o preteklem letu. Kadar stopamo v novo leto so naše misli običajno polne novoletnih obljub, upanja za spremembe na bolje in o dobrem, za vse okrog nas. Hkrati pa se znajdemo tudi pod nemalo stresa zaradi kopice opravkov, ki jih prazniki prinesejo. Nakupovanje, kuhanje in obiski so za marsikoga precejšnje breme, a nikar se zaradi tega ne pustite prestrašiti! Nič hudega ni, če ne gre vse kot po maslu. Zato pa smo tu skupaj, da si med seboj pomagamo, se podpiramo in se pohvalimo!

Skupaj smo preživeli že marsikaj - toliko izkušenj smo si zaupali in toliko lepih stvari smo si delili! V novem letu želimo, da bi nadaljujevali začeta prijateljstva, da bi kot do sedaj pomagali drug drugemu, da bi ohranjali naš forum prijeten, miren kotiček druženja za vsakogar, ki naleti na podobne težave, kot mi. Želimo si, da vsak od nas ve, da NISMO SAMI, četudi nas morda kdaj spremlja tak občutek. Želimo, da vsakdo uspe v iskanju miru znotraj sebe in da zasije s polno lučjo. Vsak od nas jo namreč skriva v sebi, ne pozabite.  Želimo vam hkrati tudi srečen božič, poln smeha, s cimetom posutih dobrot in miru na svetu. Naj vas na božični dan spremlja sreča, vsepovsod in venomer.

Večina ljudi se bo v tem čudovito pestrem času odpravila na obiske k sorodnikom, prijateljem, a ne pozabite, da imate kadarkoli na voljo tudi forum. Če ste osamljeni, nikar ne odlašajte! Pridite na forum in praznujte skupaj z drugimi forumaši!

Za konec še zahvala vsem vam, za čudovito leto, ki smo ga preživeli skupaj. Nekateri bolj virtualno, nekateri tudi v živo, na srečanjih. Veselimo se druženja z vsemi tudi v letu, ki prihaja!

Vse dobro vsem, kolektiv Društva DAM

Več si lahko preberete tuki: http://www.nebojse.si

V duhovnosti je človek vedno le na poti, nikoli na cilju. Kdor začuti, da je že zelo popoln, se je s tem pomaknil daleč na začetek, če ne celo obrnil v smer proč od duhovnosti, kajti čim bolj je človekov duh znotraj razsvetljen, tem bolj opazi, kaj je treba še urediti in narediti. Tema je predena sama vase, luč pa ne gleda svoje svetlobe, ampak sveti drugim. (neznani avtor)

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca!

                                     Spomladi do rožne cvetice,                                                                                                                                                                                 poleti do zrele pšenice,                                                                                                                                       jeseni do polne police,                                                                                                                                      pozimi do snežne kraljice,                                                                                                                                        v  knjigi do zadnje vrstice,                                                                                                                                        v življenju do prave resnice,                                                                                                                                      v sebi do rdečice čez eno in drugolice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi:                                                                          vnovič in zopet in znova!                                                                                                                                                                                                                                   ( Tone Pavček)

Četrtek, zunaj je začelo snežiti. Prav čaroben občutek, opazovati te bele snežinke, ki jih veter nosi zdaj sem, zdaj tja… Stati pri oknu in zreti v nebo in opazovati ples snežink… Ta močna bela barva na nebu mi daje občutek, kot da tudi sama lebdim z njimi. Kot da me hoče odlepiti od tal in dvigniti v nebo… In spomini privrejo na dan…

Kot otrok sem lahko ure in ure zrla skozi okno v nebo in se predajala čarobnemu in omamnemu doživljanju snežink. In v meni se je vedno pojavil tisti pravi občutek miru, sreče… Kot da sem nekaj posebnega, ker lahko vse to doživljam. Ujeti trenutek z snežinkami… Najljubša igra mi je bila, da sem na nebu izbrala eno snežinko in ji poizkušala slediti vse do tal. Dokler sem jo še lahko videla in ji sledila. In potem se je igra ponovila. In zopet in znova, ure in ure… Bila sem tiho kot miš, vsa potopljena vase, v svoje občutke. Velikokrat me je stara mama, ki me je dopoldan pazila, “potegnila iz tega sanjskega sveta” in vprašala: “Si se pogovarjala z angeli? Očitno ti imajo veliko za povedati, saj že dve uri sediš pri oknu, nisi nič lačna?” Širok nasmeh na mojem obrazu ji je povedal vse. Vedela je, da je z menoj vse vredu in da sem srečna… “Kdo pa ima take iskrice v očeh? Tvoje oči so plave kot morje sredi poletja”, mi je velikokrat v smehu dejala in me pobožala po glavi. Njena hrapava roka na moji majhni glavi… Občutek, ki me je velikokrat spravil v največje veselje in dotik, ki je umiril mojo nemirno dušo. Kaj bi danes dala, da bi lahko doživela še enkrat, samo še enkrat ta njen dotik. Ob takšnih trenutkih jo zelo pogrešam. Danes še posebej. Vsako zimo me prve snežinke spomnijo na njo…

 Z staro mamo sva imeli poseben odnos. Lahko sva se pogovarjali brez besed. Čutili sva ena drugo in pogled je velikokrat povedal več, kot besede. Kot da je videla v dno moje duše, v mojo bit. Ko je prišla v kuhinjo sem točno vedela, kaj moram narediti jaz. In njen nasmeh je bil samo potrditev, da sem na pravi poti, da delam prav. In ko me je pobožala po glavi, je bila to samo še nagrada za moje delo. Brez besed. Dotik, pogled, mimika obraza… to je bila najina edina komunikacija. In obe sva bili zadovoljni ena z drugo in komaj sva čakali, da ostali odidejo vsak svojim dolžnostim na proti, da sva lahko bili sami. Takrat sva si ustvarili čaroben trenutek, ki sva ga razumeli samo midve.  In takrat se je čas ustavil. In takrat ni bilo nobenega strahu, nobene jeze, nobenih grdih besed, nobenih zmedenih misli v glavi… Ona in jaz, jaz in ona. In to je bilo vse…

Stara mama, tudi danes spremljam snežinke na nebu in jih lovim s pogledi… samo zate, tako kot vsako leto, ko prične padati prvi sneg. In v vsaki snežinki, ki jo spremljam s pogledom, še vedno vidim del tebe in čutim, da si še vedno z menoj. In komaj čakam, da bosta prišla otroka iz šole, da se bomo skupaj vsedli pred okno in opazovali snežinke. In tudi danes bomo sedeli v tišini, tako kot vsako leto, ko prične prvič snežiti in vsak bo lovil svojo snežinko in prižigal svojo iskrico v očeh…