1. 01. 2007
Evo, to je to. Nov dan novega leta. Končno! Moram napisati, da tako mirnega prestopa v novo leto pa že dolgo ni bilo. Vsaj pri meni…
Dejansko sem že od 12. decembra na bolniški in zadnja dva tedna sta bila namenjena počivanju in letanju od enega do drugega zdravnika in zbiranje takšnih in drugačnih izvidov in velikoooo čakanja. Popoldan vedno bolj kot ne v postelji. Še vedno ne vem ne jaz, ne zdravniki, kaj bi mi naj bilo. Pač konstatna temperatura od 37,2 do 37,8 in slabo počutje. Antibiotik ni pomagal, zdaj pa spet na nove preiskave…Toliko, kot sem prespala v teh dveh tednih…. mmmmm pravo zimsko spanje. No, vmes me je reševal moj blog in pisanje in komentiranje…. Vlatka in Grison in Jakob007 in Mijau, Suxa, Klemi, Barbiblond… bili ste mi velika družba. Drugače sem se z mojimi prijateljicami slišala po telefonu in poslušala njihovo “norenje” okoli praznikov in trgovin in gužve pa kako je zunaj mrzlo…….. Vau, vse to mi je bilo letos prihranjeno. Moj dragi je delal vse do pred-zadnjega dneva, vmes še skočil v trgovino (seveda ga je doma čakala “tečna baba” in napisan lilstek za v štarcuno hi hi )…. skratka, bil je več kot zlaaaat! Upam, da mu bom vse to enkrat trikratno vrnila! Je pa res, da sem se morala kr orng sama z seboj pogovorit, da letos pač ne bo z moje strani toliko, kot vsako leto in da se bodo morali moji najdražji znajdit tudi brez mene. In so se, vse je bilo super. In tako sem spoznala, da ni vedno vse odvisno od mene in da mi pri k***u ni treba vedno “glavo zraven tiščat” pri skoraj vsaki stvari! Da nobeden ni invaliden in da tudi oni zmorejo in znajo… ko so postavljeni pred dejstvo. Ja hudič je pr men, ko za drugega prej najdem rešitev, točno vem kako in kaj, da mu lahko pomagam… marsikaj naredim, kar mi sicer ne bi bilo treba…
In tako je šel mimo božič in tudi staro-novo leto. Otroka sta pri očetu in z mojim sva bila sama. On utrujen od službe jaz utrujena od konstantne vročine in (zame že skoraj preveč) poležavanja in priznam tudi že od same sebe (ko si govoriš: “pa daj, saj bo boljši, tudi to bo minilo”… in po dveh tednih se še vedno ne počutiš nič kaj bolje… “glej, koliko jih za te praznike leži v bolnišnici, ti si vsaj doma”… bla bla bla!) Ko sva ob pol noči nazdravila z šampanjcem (seveda ga je prinesel moj dragi) sva si samo pogledala v oči. In v tem pogledu je bilo več, kot bi si lahko kdarkoli sploh povedala z besedami… V tem pogledu je bilo vse, od veselja, do razočaranja, do želj, hrepenenj do novih ciljev, vse kar želiva drug drugemu… Če bi v tistem trenutko kdo od naju spregovoril, bi pokvaril vse. Tako sva si letos voščila berz besed. O kakšni tišini sicer ni bilo govora, ker so pač “mali in veliki pirotehniki” zunaj dobro skrbeli za vzletanje petard in raket in vsega tega dreka, kar pač že sodi zraven!…
Danes bi morala imeti straaaašaaaansklega mačka, vse bi me moralo boleti, glava bi morala biti težka kot svet… Iskati bi morala stvari po stanovanju, zbirati misli preživete noči…Nič od tega! Prvo, ko sem danes zjutraj odprla oči je bil občutek miru… tišine. Nobenega pokanja pitard. Vauuu, paše. Moj je še veselo smrčal. Kar naj, naj si privošči. Gram v kopalnico in kot vedno, tudi danes “poiščem” svoj obraz v ogledalu. Nasmehnem se sama sebi. Hi hi, a niso bile lani moje oči malo bolj rdeče in “zabuhle”? Letos ne. Danes sem v ogledalu našla spočite prelepe sinje-modre oči in ta pogled same sebe me je pomiril. Vauuu Andreja, TO JE TO! Saj sedem je pravljično število, ali ne? No, pa vse dobro želim tudi vam v letu 2007!
