ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

V življenju pademo. Začnemo že v otroštvu, ko se učimo hoditi. Nadaljujemo v puberteti, v zrelih letih in starosti. Dva padca sta: duševni in fizični. Fizični padec menda človek lažje prenaša kot duševnega. Ni je hujše bolečine, kot je duševna bolečina. Za fizični padec veš, na katerem delu telesa boli, kje si se udaril in ta “del” sebe vidiš. Pri duševni bolečini pa gre za čisto nekaj drugega. Ta bolečina te lahko duši tako močno, da včasih ne najdeš besed s katerimi bi to doživljanje opisal. Ne moreš je videti niti primiti. Samo doživljašjo lahko. Včasih tako boli, da ohromiš. Včasih tako boli, da niti govoriti ne želiš o njej, ker se bojiš biti nerazumljen. In ta duševna bolečina ima še eno skrito orožje. V tvoje življenje se prikrade nenapovedana, samo trenutek in buuum! Življenje ti obrne na glavo! Ni človeka, ki bi se znal na to duševno bolečino pripraviti in ni tablete, ki bi to bolečino znala pozdraviti. In to duševno bolečino lahko tako močno doživljamo, da naši možgani tega ne znajo dešifrirati. Da nas zaradi tega začne boleti celo telo. In mislimo, da smo sami. Tako prekleto sami. Da nam ni več pomoči. Da bomo znoreli. In v glavi se nam prikazuje najbolj temen scenarij, za katerga sploh nismo vedeli, da smo ga sposobni napisati, dokler nas ne zadane ta duševna bolečina, ki nikoli v naprejne ne potrka in vpraša: “ali smem vstopiti?”  V nas naredi popolno uničenje. Razbije nas na tisoče koščkov in mi se nemočno sprašujemo, če jih bomo še kdaj znali sestavit. Če še vemo, kam kateri delec spada. In jočemo. Jočemo menda zato, ker naše telo ne prenese več bolečine…

Pred štirimi leti sem tudi sama preživljala neko čudno obdobje. Boleče. Samotno. Brez prijateljev… pa saj si jih niti želela nisem. Pravijo, da se nič ne zgodi brez razloga, niti takšni notranji pretresi. Zdaj jim verjamem, pred štirimi leti bi ubijala. “Slučajno” (?) mi je pod roke prišča knjiga Og Mandina - Dvanajsti angel. Prebrala sem jo “v enem kosu”. Bilo je čarobno doživljanje, ko me je knjiga imela v oblasti in ne jaz nje. Ko se je čas ustavil. Ko so moji problemi izginili. Ko je okoli mene nastal mir in tišina. Ko so moje temne misli izginile. Ko je govorila knjiga… Prvič v življenju sem jokala… zaradi knjige! Zaradi zgodbe, zaradi junakov… V življenju še nisem dobila boljšega zdravila in hkrati odrešenja! NISEM SAMA! Čeprav je bila moja zgodba čisto drugačna od tiste v knjigi, a opisani občutki so bili enaki. Junaku v knjigi je uspelo in MENI JE USPELO! Zatorej, če preživljate “hude čase” ali kar tako iz radovednosti… vam jo toplo priporočam. In iz srca. Ni Red bull a vseeno ti da krila!