Zadnji dan bolniške…
Vse enkrat mine. Kar malo metuljčkov dobim v trebuh (pa to ni zaradi zaljubljenosti, da ne bo pomote!), ko se spomnim, kje bom jutri preživela osem ur… Tako odklopila sem službo, tako odklopila sem zvonenje telefona, tako odklopila sem razna priganjanja, odgovarjanja, zagovarjanja, reševanja “tujih” problemov, tako odklopila sem negativne stvari, tako priklopila sem se na samo sebe, na svoj notranji ritem da… Wau, vam rečem! Jutri bo še zanimivo… Občutek imam, kot da grem med trop volkov… Ne, nimam rada svojega dela, sicer pa, koliko srečnežev je takih, ki z veseljem hodijo v službo zaradi samega sebe in ne zaradi položnic…? No, nekaj se jih zagotovo najde, saj morajo biti. Tako pač je!
Res se je moja bolniška razlezla na mesec dni, da so mi posrkali in pregledali skoraj dva deci krvi, da so mi pregledali skoraj celo telo, da smo končno našli to bakterijo, ki sem jo gostila v telesu in da sem končno dobila pravi antibiotik (eden sploh ni “primil” he he, je blo zanimivo!)! Tako, pozdravili so me, zdaj sem pripravljena na nove izzive… Pa sem res? Po eni strani sem, ker sem se kar nažrla postelje in samote in obletavanja raznih zdravnikov, ups, pardon, specialistov (da ne bom koga slučajno užalila), po drugi strani pa sem bila hvaležna vsem svetnikom in stvarstvu, da sem se končno lahko naspala, se končno lahko spustila iz “vajeti”, se končno umirila (kolikor se je pač ob vseh teh preizkavah dalo, sem se pa zelooo potrudila 
), našla “zemljo”… Wau, vam rečem! Vendar vsega lepega je enkrat konec. Tako pač je!
Najbolj mi gre na živce, ko prideš nazaj v službo, želi “cel vesoljni svet” KAO vedeti, kaj ti je bilo, kako si od snežilke na wc-ju do trgovke za kruh (pa ne želim koga žaliti)… Sem se že odločila, da jim ne bom nič preveč podrobno razlagala. Če bi koga izmed njih iskreno skrbelo za mene, bi me zagotovo poklical ali prišel na obisk, tako pa je bil telefon (hvala bogu) in zvonec na vratih tiho. Nič, zbolela sem, pozdravila sem se in zdaj sem tukaj! Tako pač je!
Najbolj pa se že veselim jutrišnjega večera! Ko se bom lahko vsedla na stol za mešalno mizo, si na glavo potegnila slušalke, v bazi komadov našla pesem, ki mi bo v tistem trenutku padla na pamet in se “spustila” v eter z besedami “dober večer, drage poslušalke in poslušalci ali nekaj podobnega… in se samo prepustila štirim magičnim uram na radiu! Shit, šele sedaj, ko to pišem se zavedam, kako sem dejansko pogrešala tudi radio. Komaj, komaj čakam. Juhej! Imam dober občutek, da imam zopet kaj pametnega za povedat v eter! Hvala bogu za tiste majhne stvari, ki jih zelo radi počnemo s dušo in telesom! Tako pač je!
Zdaj grem na sprehod, zunaj se nekaj važi sonce z svojo svetlobo in toploto… - “se mi diha in nastavlja” he he he. “Med ljudmi in čebelami ni posebne razlike! Povsod imajo troti poseben status!” (Niko Brumen) Tako pač je! 
” Zmožnost, da lahko misliš danes drugače kot si mislil včeraj, je tisto, po čemer se razlikuje pametni od zabitega!” (Steinbeck) Tako pač je!
