ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

NE SLEDI POTI, KAMOR NEMARA VODI…

RAJE POJDI, KODER NI POTI IN PUSTI SLED….

(neznani avtor)

Griči so vedno lepši, kakor kamnite stavbe, veste… Življenje v mestu je umetno življenje. Veliko ljudi le redko začuti pod nogami pravo prst, le redko vidi rasti rastlino - razen v cvetličnem lončku - ali se dovolj oddaljiti iz dosega uličnih svetilk, da bi začutili čar nočnega neba, posejanega z zvezdami….

Tanga Mani ali Hodeči Bizon - kamniti indijanec

KDO SEM?

Tvoja stalna sopotnica sem, tvoja najboljša pomočnica ali pa najhujše breme. Gnala tebom naprej ali pa te potopila. Popolnoma sem ti na voljo. Polovico zadev mi lahko mirno predaš in zmogla jih bom opraviti hitro in v redu.

Zlahka sem obvladljiva - le odločen moraš biti z menoj. Natančno mi pokaži, kako naj kaj izpeljem, in po nekaj lekcijah bom delovala samodejno. Služim vsem velikim ljudem in žal tudi vsem poražencem. Kdor je velik, je velik zaradi mene. Kdor je zguba, je zguba zaradi mene.

Nisem stroj, čeprav delam natančno kot stroj in inteligentno kot človek. Lahko me uporabiš v dobre in slabe namene - meni je vseeno.Vzemi me, izpopolni me, trdno me vodi in položila ti bom svet k nogam. Toda če boš popustljiv z menoj te bom uničila… 

No, kaj mislite, kdo sem? 

imenujem se      N A V A D A

Zadeta sem, še vedno… od narave! Danes je bil fantastičen dan! Sonceeeee… Želela sem se ga naužiti do nezavesti, predihati vse negativno, kar se je včeraj naselilo v meni in si napolniti akumulator za novi delovni teden… Nekaj utrinkov z mojega potepanja na grad, kjer stoji fantastična cerkev sv. Pankracij:

1. 1. Nisem se pustila motiti… uf, kako je pasalo!!! Nebo, zemlja sonce in jaz… in seveda moj dragi, ki je glavni ”krivec”, da je ta slika sploh nastala…
2. 2. Razgledna točka na moj rojstni kraj Slovenj Gradec - rada ga imam!
3.  3. In še oltar na vrhu   
4. 4. Freske so NAJLEPŠE!!!
5. 5. To lepoto je težko slikati v enem komadu, ker je obzidje “preblizu”
6. 6. Do vrha vodi križev pot in tukaj je zadnja, štirinajsta postaja, potem pa samo še po kolenih    gor     po “pokoro
7. 7. ”turn” ali zvonik  
8. 8. »orožarna”
9. 9. Nekaj lepih stvari, ki so me spremljale na grad.
10. 10. ”Grad” in cerkev sta tisto na vrhu…

Shit shit shit! Zob me boli, nobena tableta ne prime… Misel na zobozdravnika pa je…..uf! Edini strah, ki ga ne morem premagati, kaj šele, da bi ga vsaj sprejela. Ne pomaga nič. Posrana sem do konca! Pa še čez. Menda dela jutri dežurni zobar od 8ih do 11ih, vprašanje pa je, če bom jaz sedela na njem, čeprav mi skriti tihi glas pravi, da naj grem…Imam filling, da ta moj strah meji že na paranojo… In to že od nekdaj… Jo, raje bi šla še enkrat rodit in lahko imam popadke na minuto in še manj in  to tri dni skupaj (dva dni sem že preživela, tako da vem, o čem pišem!) kot pa to, da bi šla k zobozdravniku. Na stolu enostavno “padem skup”! Groza. Če pa me ne “zmanjka” potem pa sem tik pred tem, da bom umrla. Ni šanse, da se umirim, ne morem dihati, slabo mi je, cela se tresem, groza me je… Kot da sem v transu… Ima kdo vsaj kak pameten in predvsem razumen nasvet??!??? Ponižno prosim…

Ponavadi je odgovor: »delo je nekaj, kar počnemo za preživetje«. Vendar nas taka definicija oropa življenja. Nekateri spoštujejo delo, kot smisel življenja, in zanemarjajo ostala področja. Nekateri delo enostavno pretrpijo in potem »uživajo« ob vikendih. V vsakem primeru nam od Življenja ne ostane veliko. Kaj pa je točno namen dela? E.F. Schumacher: »Kot prvo, da nam zagotovi potrebne dobrine in storitve. Kot drugo, omogoči nam da uporabimo svoje darove oz. talente. Kot tretje omogoči nam služenje in sodelovanje z drugimi, da se tako osvobodimo prirojene egocentričnosti.« Ekonomist R. Theobald: »Delo je nekaj, kar ljudje nočejo početi in denar je nagrada, nadomestilo za nevšečnost dela.« S. Terkel v knjigi Working opisuje delo kot: »…gre se za nasilje, nad duhom in telesom. Delo predstavlja čire na želodcu, nesreče, pare, ki se prepirajo, pretepe, živčni zlom, brcanje psa naokoli. Je predvsem vsakodnevno poniževanje.« Na drugi strani pa Kahil Gibran pravi tako: »Delo je ljubezen, ki je postala vidna.«

Kaj je torej delo blagoslov ali prekletstvo?V zadnje pol stoletja izgubili stik z družino in skupnostjo, kar nam je dajalo smisel zunaj delovnega mesta. Tradicionalni obredi, druženje in preprosto preživljanje časa z drugim so dajali pomen preživljanju prostega časa in občutek pripadanja. Brez občutka, da pripadamo ljudem in kraju kjer živimo, vodi prosti čas v dolgčas in osamljenost. Smisel in zadovoljstvo in celo odrešitev se danes išče v delu. Moški in ženske si danes odgovarjajo na stara verska vprašanja z delom in kariero. Skozi njih si odgovarjamo na vprašanja kot so: »Kdo sem jaz?« »Zakaj sem tukaj?«. Na nek način si celo predstavljamo kariero kot romantično vznemirjenje. Kot, da je tam nekje zunaj Prava Kariera za nas, ki bo izpolnila vse naše potrebe: dobrine, status, smisel, potovanja, spoštovanje, moč, samo-vrednost. Vse kar potrebujemo je, da najdemo Pravo službo za nas.Vsi se spomnimo vprašanja, ki so nam ga zastavljali, ko smo bili majhni: »Kaj boš, ko boš velik?« Sprašuje nas o bivanju-biti, ne o delovanju. In vendar se večkrat identificiramo z našim poklicem: »Sem prodajalka.«, »Sem odvetnik.« In potem se čudimo, ko nastopi kriza srednjih let, ko ugotovimo, da to kar delamo, ne ustreza temu kar dejansko smo. Ker smo mnogo več. In kot vedno, odgovor leži v nas, leži v bivanju, zavedanju in ne delovanju.Kot človeška bitja moramo vsi delati za osnovno preživetje – vendar koliko?Povzeto iz knjige: Your money or your life, Joe Dominguez, Vicki Robin

Zakonski par si že nekaj let brez uspeha prizadeva dobiti otroka. Zdravniki nikakor ne morejo ugotoviti vzroka, pa se par zato odloči, posvetovati se s kakšnim tovrstnim strokovnjakom v Ameriki. A smola - nobeden od zakoncev namreč ne obvlada angleščine. Tako se sporazumevata z zdravnikom kar s kretnjami. Ta jima z glavo in z rokami namigne, naj se spravita k delu, da bo videl, kako in kaj. Zakonca se torej pred strokovnjakom dasta dol, ta pa hodi okoli njiju, si ju ogleduje z vseh zornih kotov, nazadnje pa z rokami pokaže time out, nakar jima napiše “recept”, na katerem piše Trytheotherol. Zakonca se vsa zadovoljna vrneta v domovino in takoj zavijeta v prvo lekarno, da bi si pri priči priskrbela predpisano zdravilo za neplodnost. Lekarnar pa zmajuje z glavo in pravi, da zdravilo Trytheotherol ne obstaja, ter da sta zakonca ime “zdravila” narobe prebrala. Na “receptu” je namreč pisalo »Try the other hole!«

Če si se napotil proti cilju in se med potjo začel ustavljati, da bi kamenjal vsakega psa, ki laja na tebe, ne boš do cilja nikdar dospel.

Dostojevski

V picerijo pride možak z dvema krasoticama, ena lepša od druge. Na njegovi rami mu sedi čuden ptič. Sedejo in ko pride natakar možak naroči: »Za levo bejbo eno vegetarijansko pico, za desno bejbo eno kraško, za mene pa eno s feferoni, za tiča pa devetindevetdeset kakršnihkoli že pic. » Natakar začudeno odide, nakar se vrne lastnik picerije in vljudno in previdno vpraša: »Veseli nas vaše veliko naročilo, ampak če vas lepo prosimo, ali nam lahko malo utemeljite tole vaše čudno naročilo?« Možakar ležerno odgovori: «Lahko. Na Savi sem lovil ribe in ujel zlato ribico, ki mi je rekla, da mi izpolni tri želje, če jo spustim. Nisem vedel kaj naj si zaželim, pa sem razmišljal in razmišljal in si zaželel eno lepo bejbo, to je ta na moji levi strani, potem spet nisem vedel, kaj bi si še sploh lahko zaželel, pa sem ribici rekel, če lahko dobim eno še eno, še lepšo od te, no to je ta na moji desni strani, potem sem si pa, glede na okoliščine, zaželel še nenasitnega tiča, no in to je pa ta, ki zdaj tu lepo sedi na moji rami, a ne Koki?.«

Vse enkrat mine. Kar malo metuljčkov dobim v trebuh (pa to ni zaradi zaljubljenosti, da ne bo pomote!), ko se spomnim, kje bom jutri preživela osem ur… Tako odklopila sem službo, tako odklopila sem zvonenje telefona, tako odklopila sem razna priganjanja, odgovarjanja, zagovarjanja, reševanja “tujih” problemov, tako odklopila sem negativne stvari, tako priklopila sem se na samo sebe, na svoj notranji ritem da… Wau, vam rečem! Jutri bo še zanimivo… Občutek imam, kot da grem med trop volkov… Ne, nimam rada svojega dela, sicer pa, koliko srečnežev je takih, ki z veseljem hodijo v službo zaradi samega sebe in ne zaradi položnic…? No, nekaj se jih zagotovo najde, saj morajo biti. Tako pač je!

Res se je moja bolniška razlezla na mesec dni, da so mi posrkali in pregledali skoraj dva deci krvi, da so mi pregledali skoraj celo telo, da smo končno našli to bakterijo, ki sem jo gostila v telesu in da sem končno dobila pravi antibiotik (eden sploh ni “primil” he he, je blo zanimivo!)! Tako, pozdravili so me, zdaj sem pripravljena na nove izzive… Pa sem res? Po eni strani sem, ker sem se kar nažrla postelje in samote in obletavanja raznih zdravnikov, ups, pardon, specialistov (da ne bom koga slučajno užalila), po drugi strani pa sem bila hvaležna vsem svetnikom in stvarstvu, da sem se končno lahko naspala, se končno lahko spustila iz “vajeti”, se končno umirila (kolikor se je pač ob vseh teh preizkavah dalo, sem se pa zelooo potrudila ), našla “zemljo”… Wau, vam rečem! Vendar vsega lepega je enkrat konec. Tako pač je!

Najbolj mi gre na živce, ko prideš nazaj v službo, želi “cel vesoljni svet” KAO vedeti, kaj ti je bilo, kako si od snežilke na wc-ju do trgovke za kruh (pa ne želim koga žaliti)… Sem se že odločila, da jim ne bom nič preveč podrobno razlagala. Če bi koga izmed njih iskreno skrbelo za mene, bi me zagotovo poklical ali prišel na obisk, tako pa je bil telefon (hvala bogu) in zvonec na vratih tiho. Nič, zbolela sem, pozdravila sem se in zdaj sem tukaj! Tako pač je!

Najbolj pa se že veselim jutrišnjega večera! Ko se bom lahko vsedla na stol za mešalno mizo, si na glavo potegnila slušalke, v bazi komadov našla pesem, ki mi bo v tistem trenutku padla na pamet in se “spustila” v eter z besedami “dober večer, drage poslušalke in poslušalci ali nekaj podobnega… in se samo prepustila štirim magičnim uram na radiu! Shit, šele sedaj, ko to pišem se zavedam, kako sem dejansko pogrešala tudi radio. Komaj, komaj čakam. Juhej! Imam dober občutek, da imam zopet kaj pametnega za povedat v eter! Hvala bogu za tiste majhne stvari, ki jih zelo radi počnemo s dušo in telesom! Tako pač je!

Zdaj grem na sprehod, zunaj se nekaj važi sonce z svojo svetlobo in toploto… - “se mi diha in nastavlja” he he he.      “Med ljudmi in čebelami ni posebne razlike! Povsod imajo troti poseben status!” (Niko Brumen)  Tako pač je!

” Zmožnost, da lahko misliš danes drugače kot si mislil včeraj, je tisto, po čemer se razlikuje pametni od zabitega!”  (Steinbeck)       Tako pač je!