V varnem zavetju…
Tako velik je človek… vendar samo v glavi! Obožujem drevesa; tako mirna so, tako samozadostna, ne menijo se za druge… enostavno SO! Ne zlomi jih vihar, močen veter niti strela… Ravno nasprotono: v vsaki situaciji se samo predajajo z vsem svojim bitjem in ni važno če je sonce, dež, sneg… Nisem še naletela na depresivno drevo. Nobeno mi še ni jokalo, bilo žalostno… Drevesa govorijo; ča jim znamo prisluhniti, nas učijo. Dajo nam tisto, kar si sami ne znamo dati… Drevesa samo dajejo, dajejo in še enkrat dajejo. In nič ne zahtevajo nazaj; samo da jih pustimo rasti naprej, da se neovirano dvigujejo v višave. Mogoče k bogu? So tako zakoreninjena v zemljo in s tem nam dajejo občutek, da so vedno tukaj, v sedanjem času. Če si dovolj dolgo v njihovi bližini, tudi nas prizemljijo. Na zemljo, k srcu… samo dovoliti jim moramo. In vsi naši problemi izginejo, vse skrbi niso več skrbi… tudi sami postanemo drevo, če se prepustimo. V takih trenutkih lahko najedmo rešitve za naše probleme. Rešitve se bodo pojavile same od sebe… Drevesa ne čakajo na nič! Enostavno bivajo TUKAJ IN ZDAJ!
Obožujem jih ker so, kar so: DREVESA!
