ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

  Ponedeljek… a moram napisati še kaj več? Vreme je in to je tudi vse. Danes koroške sonce ne bo razsvetlilo, saj je le to nad oblaki ali pa so oblaki pod njim. Ni važno. Nekaj drugega me je sedaj “piknilo” in imam občutek, da moram nekaj razsvetliti med vas, drage blogovce. In sicer, kar se mojega “vzdevka” tiče. Opazila sem, da prihaja do nekakšnih “navzkrižij”, kar na začetku pisanja mojega bloga ni bilo opaziti. Zato imam občutek, da vam moram glede tega razložiti sledeče: moj vzdevek je dejansko ČIVKA in ne civka, ki se mi je na blog “vslinil”. Sicer meni osebno je vseeno ali uporabljate c ali č na začetku, tudi Civka mi je všeč. Kot zanimivost: tudi v osebni izkaznici mi piše ime AndrejKa, a kličejo me vsi Andreja (še en dokaz več, da bom večni otrok, hi hi…).

Evo, zdaj pa na kratko, zakaj pravzaprav vzdevek Čivka. Ko sem pred desetimi (u pismo, tako dolgo sem že za mikrofonom??!!!) leti vsa posrana in brez samozavesti šla na avdicijo za voditelja radijskega programa ali po domače napisano špikerja, je bilo potrebo tudi nekaj prebrati. Lepo so mi dali tekst oz. pred menoj vrgli Večer in sem morala prebrati članek iz sveta novic po svetu. Da vam povem, to je full zaj****, še posebej, če te daje narečje in naglaševanje, ki je pač za tvojo regijo značilno. Da o pravilnem dihanju niti ne govorim (hja, danes sem lahko pametna, takrat na avdiciji pa sem tudi samam dihala “skozi ušesa” ha ha). No, seveda je svoje naredila še trema in končni rezultat je bil, da se je moj glas zvišal in zavibriral zagotovo za oktavo višje. Spomnim se, da sem imela občutek, kot da me nekdo drži za vrat in da diham po cevki. V trebuhu pa milijon čebel… Še danes mi ni jasno, kako sem sploh prišla “skozi” avdicijo in da so me sprejeli. Posnetek je še danes lepo hranjen v arhivi in kar naj tam tudi ostane! Danes tudi če bi želela, ne morem spraviti več iz sebe tistega piskajočega glasu… Nimam pojma, od kod se je takrat vzel!  Dobesedno sem začivkala, kar sem morala takrat prebrati. In iz tega je sledilo, da so me lepo poimenovali Čivka (takratni šef Samo je bil tisti, ki me je tako krstil) in še danes, ko sem že stara mačka za mikrofonom me vse poznano kliče Čivka.

No, in ko je pri meni padla odličitev, da začnem pisati svoj blog ni bilo druge opcije, kot Čivka. Ker drugače se drugi dan zagotovo ne bi spomnila, katero ime sem si pri milem bogu včeraj izmislila… In ko je bilo potrebno vpisati geslo na blogu,  č-ja ni “sprejelo”, potem pa je c ostal še v rubriki “ime”… do DANES, KO SEM POPRAVILA C V Č (hja, sem se kar pošteno namučila, da sem do tega sploh prišla in popravila…)

Tako, drage moje in dragi moji! Čivka ali Civka vas ima  (s c-jem ali č-jem) vse po vrsti iskreno rada!

** p.s., zunaj je posijalo  s o n c e! Yuhey!