Danes malo bolj osebno!
Ko sem se danes vstala se moje oči niso in niso želele odpreti. Tisti palček na mojih očej je še vztrajno lepil moje učke ampak obveljati je morala moja. Na žalost. Treba je bilo v službo. Zopet. Na hodniku me je pričakala naša predraga kraljica Pika (to je mačka, da ne bo pomote!). Njen mjaauuu je bil dolg skoraj minuto, glasnost močno povečana in steklen pogled v prazno… O, pismo. Goni se! Kar pomeni teden dni javnih pevskih vaj zame in za sosede - seveda brezplačno! Skok pod tuš in tisti fantastični občutek “pristajanja” v realnost. Uf, kaaaavaaaaa prihajaaaam! Odprem predal in v skodelici najdem listek. Začudeno pogledam, kaj naj bi to sedaj pomenilo in začnem brati… Ne, ne napišem vam, kaj je pisalo… bil pa je ljubezenski verz od mojega dragega indijanca! No, podoben listek sem potem še našla v kopalnici, v moji jakni, pod vzglavnikom (ko sem postiljala posteljo) in, ne boste verjeli, NA SEDEŽU MOJEGA AVTOMOBILA! In tako sem ob devetih že močno pokala po šivih od dobre volje in pozitivne energije!
Ko sem prišla v službo ni bilo časa niti za lulanje, bog ne daj, da bi bilo treba opraviti še kaj več. Pa dobro, tudi tak dan je potrebno preživeti. Ne morejo oni mene toliko, kot lahko jaz zdržim. Dela kot dreka zato sem lepo zavihala rokave in se “veselo” vrgla v delo. Vmes mi je vsake toliko časa “priletelo” sms sporočilce od mojega indijanca… Le kaj ima fant še za bregom? Če bo nadaljeval s takim tempom bo danes še nora noč…. 
Končno, tam nekje ob po enih vsaj nekaj “svežega zraka” in hitro prenosni računalnik na mizo, da preletim majle, kaj je Vlatka novega spesnila (ona je zadnje čase moje ravnilo, da se pozitivno namerim v nov dan. Hvala ti!), če ima Commonsense zopet kako močno dozo komentarjev (fant s tako pozitivno domišljijo, da je za vriskat, ko jih prebirem!), kdaj se je danes Grison vstal (to lahko izveste, če pogledate čas objave njegovega posta in malo odračunate še prebujanje pa ste na nekem relativnem času… 
Grison, nartaboljši si! … takoj za petelinom!), pa Vid, pa Suxa in Barbiblond, Mojcas, Jakob… In ko tako vlačim ven računalnik iz torbe pade bel zlepljen list paprija. Zopet. Seveda spet smeh na mojem obrazu. Pa kam vse je vtaknil moj dragi lističe? In začnem razvijat zadevo nakar preberem naslednje sporočilo:
VESELO VALENTINOVO!
Pozabi vse, kar se je zgodilo. Imej se še naprej rada in videla boš čarovnijo. Imam te še naprej rad!
(ne smem povedati, kdo sem) in narisan smajli
To, drage moje in dragi moji, je bil moj mlajši sin Miha… Ta mulc me zna vedno spraviti v jok s svojo pozornostjo, toplino… Sedaj je ura tri. Komač čakam, da čez eno uro “odletim” domov. K mojim moškim. Hja, kar tri imam. Seveda ne smem pozabiti na mojega starejšega sina, pubertetnika in pol, Saša. Ta fantič pa preizkuša moje meje vzdržljivosti in vsake toliko preveri, če se še spomnim svojih najstniških “podvigov”. In da ne bo pomote, da se razumemo! Res, da je danes Valentinovo in da mi zaradi komercialnosti ni niti malo bil (in nikoli ne bo!) pri srcu! Domov drvim vsak dan. Zato, ker me nekdo nestrpno čaka in ker tudi jaz nestrpno pričakujem njih. Ker se imamo radi. Ker smo družina na kvadrat! In če jutri ne spišem nobenega posta - ne mi zameriti. To bo pomenilo samo to, da je moj indijanec nadaljeval svoj bojeviti pohod po mojem srcu, da sem klonila njegovemu pritisku in se mu prepustila popeljati v raj… (kar posledično pomeni, da je bila noč “pre-kratka” )
LJUBEZEN JE ENERGIJA ŽIVLJENJA! (Robert Browning)
