Vsaj en nasmeh!
Če se danes niste vsaj malo nasmejali vam mogoče lahko pomagam.
Kliknite na tale link www.krneki.com in si privoščite svojo dozo!
Če se danes niste vsaj malo nasmejali vam mogoče lahko pomagam.
Kliknite na tale link www.krneki.com in si privoščite svojo dozo!
“Izogibaj se kozla od spredaj, konja od zadaj, zlega človeka pa od vseh strani.”
Ko sem danes prebirala poste na raznih blogih me je kar nekaj blogerjev pripravilo do naslednjega razmišljanja: Kaj se dogaja v resnici z nami in življenjem, ki ga živimo? Družinske tragedije se kar vrstijo, mlada življenja prehitro ugašajo, ljudje se psihično lomijo od pritiskov preživetja, od družbenega sistema, medsebojnih odnosih, drug drugemu tujci. Samo neko hrepeneje po nečem, tekanje za nekimi neizpolnjenimi željami, utapljanjem v nekih nerealnih strahovih, bežanjem v neznano. Pa kaj se z nami dogaja? Ljudje hlastajo za nekim duhovnim življenjem, ki jih naj bi popeljalo čez “nekaj”, vsi samo nekaj iščejo, za nečim tipajo. Na ulici opažam (predvsem v mestu) ljudi praznih pogledov, neko nenehno lovljenje nečesa. Ko se pogovarjam z ljudmi pa ne izgledajo tako “nerazgledani” in marsikaj jim je “jasno” kako in kaj ampak tega, kar vedo, ne živijo v svojem življenju. Ljudje se trumoma zatekajo po pomoč k raznim zdravilcem, jih prosijo za pomoč, ozdravitev. In dobijo, kar prosijo ampak se čez nekaj časa zopet znajdejo v starih tirnicah s starimi problemi in težavami. Zakaj? Ne razumem. Zakaj se ne spremeni, kar se spremeniti da, zakaj se ne sprejme, kar se ne da spremeniti? A na “drugi strani” prebiram poste, ki dobesedno razsvetljujejo in zdravijo s svojim pozitivizmom, jasnostjo in ljubeznijo pomagati sebi in sočloveku. Očitno imam danes dan ZAKAJEV. Preveč vprašanj, premalo odgovorov… Le v katero gnojno jamo sem danes potisnila svojo glavo…