Ma jaz ne zdržim več! Moram nekaj spremeniti, ne morem več gledati v zeleno… zdaj imam zeleno tudi pod blokom 
. Grem na plavo ali modro… mojo barvo. Končno vsak dan zopet plavo nebo. Megla se je (iskreno upam, želim, molim, prosim…) poslovila za nekaj časa. Mogoče pa bodo od sedaj naprej tudi moji posti bolj “modri” ?????? 
Neko dekle je na velikem letališču čakalo na polet. Ker se je čakanje zavleklo, si je kupila knjigo, da bi ji čas hitreje minil. Kupila si je tudi vrečko piškotov. Sedla je v čakalnico, da bi lahko v miru brala.
Poleg nje je sedel mož, ki je odprl revijo in tudi začel brati. Ona je mirno brala in si postregla prvi piškot iz vrečke. Takoj je tudi mož poleg nje vzel enega. Postala je nejevoljna, toda rekla ni ničesar. Pomislila je: « Kako je nesramen. Če bi bila bolj odločna, bi mu eno prisolila, da bi si zapomnil za vedno. »
Vsakič, ko je vzela piškot, je tudi on vzel enega. Bila je tako ogorčena, da sploh ni vedela, kaj storiti. Ko je v vrečki ostal samo še en piškot, je pomislila: « Kaj bo pa zdaj nared
il ta brezobzirnež? » Mož pa je razdelil zadnji piškot na dva dela in ji z nasmehom ponudil zadnjo polovico. To pa je bilo že preveč. Začela je pihati od jeze. Zaprla je knjigo, pograbila stvari in odšla v prostor za vkrcanje.
Ko se je v letalu, že umirjena, udobno namestila na svojem sedežu, je odprla torbo in z začudenjem zagledala še zaprto vrečko piškotov. Bilo jo je pošteno sram, ko je doumela svojo zmoto. Pozabila je, da je piškote dala v torbo . Mož pa je z njo delil svoje piškote, ne da bi postal jezen, živčen, nejevoljen ali vznemirjen, medtem ko je bila ona vsa iz sebe, ker je mislila, da jesta njene piškote. Zdaj pa ni bilo več časa za razlage in opravičevanje.
Kolikokrat v življenju jemo piškote drugih, pa se tega nti ne zavedamo…
Rada ima bande ali skupine, ki imajo kaj za povedat s svojimi pesmimi. Imajo sporočilo. Vedo, kaj je življenje ali se vsaj trudijo razumeti ga. So samo srce. Ko poslušaš njihovo igranje, besedila pesmi… ne moreš ostati ravnodušen. Če vsaj malo čutiš se te zagotovo dotaknejo. Crosby, Stills, Nash and Young ali CSNY… Še en biser, ki ga ne bi spoznala, če ne bi bilo nekoga, ki mi jih je predstavil. Glasba za dušo jaz temu rečem. Fantje, ki igrajo s srcem, ki vedo kaj počnejo in zaradi tega niso nič kaj “povzpetniški”… ravno nasprotno. Na odru so kot majhni otroci z iskricami v očeh. In tega ne moreš spregledati! In sporočajo velikemu krutemu svet sporočila… Tisti, ki jih želi, jih zagotovo sliši. Tisti, ki jih ne sliši, jih obožuje samo “zaradi” obvladanja igranja. Ampak besedila, dragi moji… Kot bi jih pisali angeli! Za pokušino vam zaupam naslednje njihovo besedilo balade Unequal love:
»Like a whisper on the wind,sometimes the wind don´t want to hear about it.Like a sailboat on the sea,Sometimes the ocean just don´t care about it.There are many, many feelings that can tear your soul apat.But the pressure of unequal love is hard.´Cause the price you have to pay is that the pain won,t´go away… Unequal love…«
|
