ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Neko dekle je na velikem letališču čakalo na polet. Ker se je čakanje zavleklo, si je kupila knjigo, da bi ji čas hitreje minil. Kupila si je tudi vrečko piškotov. Sedla je v čakalnico, da bi lahko v miru brala. Poleg nje je sedel mož, ki je odprl revijo in tudi začel brati. Ona je mirno brala in si postregla prvi piškot iz vrečke. Takoj je tudi mož poleg nje vzel enega. Postala je nejevoljna, toda rekla ni ničesar. Pomislila je: « Kako je nesramen. Če bi bila bolj odločna, bi mu eno prisolila, da bi si zapomnil za vedno. » Vsakič, ko je vzela piškot, je tudi on vzel enega. Bila je tako ogorčena, da sploh ni vedela, kaj storiti. Ko je v vrečki ostal samo še en piškot, je pomislila: « Kaj bo pa zdaj naredil ta brezobzirnež? » Mož pa je razdelil zadnji piškot na dva dela in ji z nasmehom ponudil zadnjo polovico. To pa je bilo že preveč. Začela je pihati od jeze. Zaprla je knjigo, pograbila stvari in odšla v prostor za vkrcanje.

Kolikokrat v življenju jemo piškote drugih, pa se tega nti ne zavedamo…