ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

ZAVIST

ZAVIST

• Goethe

Danes imam pa kar malo mešane občutke… Malo me “meče”, po žensko, torej čustveno… Moj starejši sin ima danes 14. rojstni dan. ŽE!!! Pa še včeraj sem ga lovila okoli hiše, mu brisala nos, pihala po udarjenem kolenu… Danes pa že fan od fare! Saj sem srečna ampak… nek črv v meni pa mi vseeno ne da miru… ne zaradi njega, zaradi sebe. Nek strah se je prikradel v mene. Ne zaradi njega, zaradi mene. Zaradi mojih spominov. Ko sem bila sama v njegovih letih se je moje življenje ravno pri teh letih postavilo na “glavo”. Moji starši so kar naenkrat tooooliko pričakovali od mene, zahtevali od mene… kar naenkrat sem morala vse razumeti ali sprejeti, da tako pač je. Ker sem postala “kao” velika punca. Meni pa ni bilo nič več jasno zakaj se gre oz. kam se pride na tak način, s prisilo…

“Odraščala sem v družini, v kateri sem se počutila kot Indijanec. Hoteli so me ujeti, me zdresirati, me zapreti, me spremeniti…. No, skoraj bi jim vse to tudi uspelo… zlomiti me, to ja.  Ampak spremeniti pa me niso mogli. Ker me tudi razumeli niso nikoli, kaj šele sprejeli tako, kot sem.

Vem, da sem bila drugačna. Nežna, občutljiva, muhasta kot vreme, srečna, zadovoljna, vesela, zahtevna… Zame bi si pač morali vzeti čas, veliko časa… Časa pa ni bilo, ker ….je bilo treba delati, graditi hišo, oditi na dopust, kupiti avto….Sprejemati drugačnost? To je vendar nezaslišano. Drugačni ljudje so samo “izven” naše družine, pri nas ni drugačnih…. Ne, ne, naša Andrejka pa že ni takšna…”

Koliko krat sem si zaželela, da bi dobila “kepo okoli ušes”, kot pa ustrahovanje, grožnje in prisilo. Mogoče fizična bolečina manj boli kot psihična, ki ostane za vse življenje. V duši. Pa sem nekako “preživela”. Se borila naprej, grizla, plazila… Naprej, samo naprej. In ko tako sedaj moj otrok odrašča in se počasi spoznava z življenjem, se bojim. Da ne bi naredila enake napake, kot so jo moji starši. Še vedno mi ni uspelo pozdraviti to bolečino iz otroštva. Mogoče je nikoli ne bom. Pozabila vem da ne bom. Se pa trudim dati vse najbolj dobro, kar je v meni, naprej. Mojemu sinu. Veliko sem se naučila, kaj NI prav. Kaj pa JE prav pa spoznavam iz dneva v dan. Iščem, se učim in raziskujem. Poizkušam. Včasih tavam v temi. Včasih vem takoj. Odvisno od dneva in od dane situacije. Imela sem slabe učitelje a upam, da je moje srce dovolj veliko in v njem dovolj ljubezni, da opravim dobro delo; preprosto biti mati.