Spomini
Danes imam pa kar malo mešane občutke… Malo me “meče”, po žensko, torej čustveno… Moj starejši sin ima danes 14. rojstni dan. ŽE!!! Pa še včeraj sem ga lovila okoli hiše, mu brisala nos, pihala po udarjenem kolenu… Danes pa že fan od fare! Saj sem srečna ampak… nek črv v meni pa mi vseeno ne da miru… ne zaradi njega, zaradi sebe. Nek strah se je prikradel v mene. Ne zaradi njega, zaradi mene. Zaradi mojih spominov. Ko sem bila sama v njegovih letih se je moje življenje ravno pri teh letih postavilo na “glavo”. Moji starši so kar naenkrat tooooliko pričakovali od mene, zahtevali od mene… kar naenkrat sem morala vse razumeti ali sprejeti, da tako pač je. Ker sem postala “kao” velika punca. Meni pa ni bilo nič več jasno zakaj se gre oz. kam se pride na tak način, s prisilo…
“Odraščala sem v družini, v kateri sem se počutila kot Indijanec. Hoteli so me ujeti, me zdresirati, me zapreti, me spremeniti…. No, skoraj bi jim vse to tudi uspelo… zlomiti me, to ja. Ampak spremeniti pa me niso mogli. Ker me tudi razumeli niso nikoli, kaj šele sprejeli tako, kot sem.
Vem, da sem bila drugačna. Nežna, občutljiva, muhasta kot vreme, srečna, zadovoljna, vesela, zahtevna… Zame bi si pač morali vzeti čas, veliko časa… Časa pa ni bilo, ker ….je bilo treba delati, graditi hišo, oditi na dopust, kupiti avto….Sprejemati drugačnost? To je vendar nezaslišano. Drugačni ljudje so samo “izven” naše družine, pri nas ni drugačnih…. Ne, ne, naša Andrejka pa že ni takšna…”
Koliko krat sem si zaželela, da bi dobila “kepo okoli ušes”, kot pa ustrahovanje, grožnje in prisilo. Mogoče fizična bolečina manj boli kot psihična, ki ostane za vse življenje. V duši. Pa sem nekako “preživela”. Se borila naprej, grizla, plazila… Naprej, samo naprej. In ko tako sedaj moj otrok odrašča in se počasi spoznava z življenjem, se bojim. Da ne bi naredila enake napake, kot so jo moji starši. Še vedno mi ni uspelo pozdraviti to bolečino iz otroštva. Mogoče je nikoli ne bom. Pozabila vem da ne bom. Se pa trudim dati vse najbolj dobro, kar je v meni, naprej. Mojemu sinu. Veliko sem se naučila, kaj NI prav. Kaj pa JE prav pa spoznavam iz dneva v dan. Iščem, se učim in raziskujem. Poizkušam. Včasih tavam v temi. Včasih vem takoj. Odvisno od dneva in od dane situacije. Imela sem slabe učitelje a upam, da je moje srce dovolj veliko in v njem dovolj ljubezni, da opravim dobro delo; preprosto biti mati.
24.02.2007 ob 22:27
Ti, a so si najini starši kaj v žlahti? Isti nameni in isti neuspeh. Sicer se lahko hvalijo, da so me dobro vzgojili ( beri:zdresirali), ampak s tem obnašanjem jim naredim uslugo, ker sem pač dobra duša. Ker me v bistvu ne poznajo in kar je najbolj žalostno, jih ne zanima, kakšna sem. Živijo v svojem vzorcu o meni in tako bo do konca. Otroštvo pa pozdraviš, ko oprostiš. Pozabiš pa jasno ne. Verjemi, sem starejša od tebe
Ne boš ponovila napake, ker se je ves čas zavedaš, bolj nevarno je, da greš v drugo skrajnost.
Počasi se bo priplazil še strah, ker bodo ptički hoteli iz gnezda, ti imaš pa še toliko za opravit!
Kaj čmo, lajf is lajf. Na koncu se pokaže, da si delal OK. Našim staršem je tudi zneslo, pa so ga fajn lomili. 
24.02.2007 ob 22:35
Madona si me trofla z stavkom “nevarnost, da greš v drugo skrajnost”. Punca, odlična si, znaš brati med vrsticami! ha ha ha, tudi sama jim s svojim obnašanjem pri njih delam samo uslugo, ker se enostavno ne splača. Živijo v svojem kalupu, naj jim bo. Oni zamujajo nekaj lepega, ne jaz. Ja, in verjetno ne bodo nikoli tudi “slišali”, ker slišijo samo tisto, kar želijo. Tako pač je in to je to!
24.02.2007 ob 22:39
Saj veš, na istih valovih
Zdaj jim moraš pa samo še oprostit… Resno. Odleže 
Nočko!
25.02.2007 ob 07:33
Zanimivo je spremnjati razvoj otroka in vedno je v meni “ne ne želim ponovotit napak staršev, ne ne bom tak”.To je tudi moje vodilo.Vsak otrok je pa svoja osebnost in to pokaže kaj kmalu in treba ga je sprejemati takšnega kot je, obenem pa se zavedati, da otroka nimamo zase, ne smemo ga prikepati. Vsak tako priklepanje in usmerjanje pa rodi odpor, ki pa je v puberteti lahko zelo boleče, kajti takrat otroci postanejo najpametnejši na svetu in travme mu ostanejo še dolgo, predolgo! Ogromno otrok z mano vred je podoživelo negativne izkušnje z starši, so pa tudi taki, ki imajo tak značaj, da se morajo naučiti na svojih napakah in te izkušnje so potlej nekaj vredne.Takšne izkušnje pa so vsaj zame precej “drage in boleče”, naši starši bi dejali;kdor ne uboga , ga tepe nadloga. Tega pa niti slučajno ne prodajam naprej svoji hčeri, razen v hribih…ampak to je poglavje zase, sedaj pa mi niti tega ni več potrebno. Spoštujem vsako mamico in vzgajati najstnika pravilno ni mačji kašelj, ampak zelo, zelo odgovorno delo, ki zahteva veliko odgovornosti, treznega razmišjanja in živčkov. Sprejemati drugačnost je velika žrtev in s tem živeti, da pa najbližlji niso taki kot si jih želimo, ampak so vseeno naši je odrekanje samemu sebi in spejemati to je - kapo dol! Tega nasi starši niso bili zmožni in to je njihova krivda.Kako to opredeliti, jih krivit je nesmisel.Lahko samo razmišljamo v tej smeri - sam ne bom tak. Obenem pa spreminjati ljudi okoli zaradi sebe -enostavno ne znese.Prej se spremeniš sam, kot….in ko se spremeniš, se spremeni tudi svet okoli tebe. Pustimo starše v njihovem svetu, so takšni kot so, učimo se na njihovih napakah in svet bo boljši za nas in naše otroke…
Edi
25.02.2007 ob 11:40
Ed, to je to. Vzgojiti zdrave otroke v zdrave osebnosti. Da, ko bodo odleteli v svet svojim dogodivščinam na proti imeli v sebi trde temelje položene na ljubezni, sprejetosti, spoštovanju in razumevanju do sebe in vseh okoli njih. Staršev ne krivim več in jih tudi ne obsojam. Samo oprostila pa jim očitno še nisem v celoti ker vedno, ko sama naletim na težavo nimam iz svojega otroštva potegniti pravega recepta in takrat si rečem: pismo, ko bi lahko bilo lažje in enostavneje. Kot nek samouk hodim po poti s prazno malho na rami in bolečimi spomini. In ko vzgajam svoja dva sinova počasi, počasi celim tudi svoje rane in grem naprej. In ko se mi sin stisne v objem in mi kljub 14. letom (jaz se v njegovih letih nisem več že dolgo ne stiskala, objemala s starši, besede rad/a te imam smo izbrisali iz našega besednjaka, ker smo pač vsi imeli “svoja” dela in naloge in to je bilo to. Zaupati si svoja čustva bi bila lahko resna nevarnost, da se nam družinski “sistem” poruši…)pove, mami rad te imam, takrat vem, da je še ena moja rana zaceljena in da grem po pravi poti naprej, samo naprej…. Pozdravček!
3.03.2007 ob 20:22
čivka,
imela si dobre ućitelje, zato se uči od njih….Kar razmisli, kaj ti hočem sporočiti….
3.03.2007 ob 20:23
Ed,
starši so točno taki, kot smo si jih želeli, zato je na nas, da se od njih kaj naučimo. Ne glede na njihovo ravnanje…
3.03.2007 ob 23:49
Vlatka, mogoče se ravno tega podzavestno bojim, ker se zavedam, kakšen dar nosim v sebi