Indijanci - 2
Mislim, da me je med vsemi zapisi na katere sem naletela pri branju zločinov, ki jih je delala katoliška cerkev in življenju in trpljenju Indijancev, prizadel najbolj ravno ta, ki prihaja izpod peresa človeka, ki je verjel vanjo: Bartolome de Las Casas, eden prvih, ki je opozarjal na “temno plat” 
odkritja Novega sveta. Bivši kolon in veleposestnik, dominikanec in škof je napisal eno prvih poročil o osvajanjih Novega sveta in o grozodejstvih, ki so bila s tem povezana- “Zelo kratko poročilo o uničenju Indij”. V delu “Le na en sam način lahko pravo vero razširimo po svetu” pa je pokazal, da je s krščanskega zornega kota en sam način oznanjevanja evangelija, srečevanja med kulturami in en sam pravi način medčloveških odnosov: TO JE LJUBEZEN ! V naslednjih nekaj vrstah podajam odlomek iz knjige Bartolome de Las Casas “Uničevanje Indijancev in evangelizacija, ki jo je leta 1993 izdala MOHORJEVA družba v Celju.
“Kot sem že omenil, je bila Hispaniola prvi otok, na katerega so stopili kristjani in kjer se je začelo prelivanje krvi in pogubljenje ljudstev in je bil zato tudi prvi, ki so ga uničili in razselili. Kristjani so si vzeli žene in otroke Indijancev, da bi jim služili in da bi jih zlorabljali. jedli so hrano, ki so jo Indijanci pridelali v potu svojega obraza in se niso zadovoljili s tistim, kar so jim Indijanci sami dela glede na njihove možnosti, ki navadno niso bile velike, ker ni v njihovi navadi, da bi imeli več kot zares potrebujejo, to pa si z lahkoto pridelajo. Hrano, ki zadostuje za tri desetčlanske družine za cel mesec, poje en kristjan v enem samem dnevu. Zaradi sile, ki so jo uporabljali kristjani in nasilja in drugih ponižanj so Indijanci doumeli, da ti ljudje niso prišli z neba. Nekateri izmed njih so začeli skrivati hrano, žene in sinove, drugi so zbežali v gore in se skrili pred tako krutim in groznim ravnanjem. Kristjani so jih tepli s palicami in jih klofutali, prizanesli niso niti gospodarjem vasi. Prišlo je celo tako daleč, da je kralju in gospodarju otoka, neki krščanski poveljnik posilil ženo. Od takrat so Indijanci iskali način, kako bi kristjane odgnali s svojega ozemlja. Oborožili so se, a njihovo orožje je bilo tako slabo, da so z njim le stežka uspešno napadali; bilo je neodporno, zato so se z njim branili (zaradi česar so vse vojne le malce drugačne od otroškega igračkanja). Kristjani so na konjih in z meči in sulicami začeli z okrutnostmi in poboji, ki jih Indijanci niso poznali. Prihajali so v vasi in sekali otroke in starce in noseče žene na koščke in jim parali trebuhe kakor jagnjetom, ki so se zatekla v stajo. Stavili so, kdo z enim samim zamahom preseka človeka na pol ali mu loči glavo od trupa ali z enim sunkom z nožem odpre drobovje. Otroke so trgali z materinih prsi, jih prijemali za noge in z glavo udarjali ob skale. Drugi so jih preko ramena metali v reko in se krohotali in šalili rekoč: “Utopi se lopov!” Vse tiste, ki so jim bili na poti in druge otroke skupaj z materami so zaklali. Naredili so tako dolga vešala, da so se stopala obešenca skoraj dotikala tal. Indijancem v skupinah po trinajst ljudi so na čast in spoštovanje našega Odrešenika in dvanajstih apostolov pod nogami zanetili ogenj in jih žive sežgali. Drugim so vzdolž telesa privezali suho slamo in jih tudi zažgali. Nekaterim, še posebno pa tistim, ki so se hoteli osvoboditi, so odrezali obe roki in jim jih obesili okoli vratu, rekoč: “Ponesite pisma!”, kar pomeni: ponesite novice tistim, ki so se poskrili v hribih. Gospodarjem in plemenitašem so ponavadi pripravili takšno smrt: privezali so jih na mreže, ki so jih naredili iz lesenih palic. Podnje so položili žerjavico in jih pustili, da so počasi, med kriki in v mukah in obupu, spustili svojo dušo. Nekoč sem videl, da so štiri ali pet posestnikov in veljakov, privezali na kole in jih počasi sežigali (in še danes mislim, da je teh kolov moralo biti še več). Ker je bilo njihovo kričanje neznosno in so se umirajoči zasmilili poveljniku (ali pa zaradi hrupa ni mogel spati), jih je ukazal zadaviti. Sodnik pa je bil hujši kot rabelj, ki jih je sežigal (vem kako se imenuje, celo njegovo družino sem spoznal v Sevilli), in tega ni hotel storiti. Z lastnimi rokami jim je vtaknil palice v usta, da ne bi mogli kričati. Nato je netil ogenj, dokler se niso živi scvrli- torej, dokler ni dosegel svojega namena. vse zgoraj omenjeno sem sam videl in še neskončno drugih stvari. Če so le mogli, so Indijanci zbežali v gore in okoliško hribovje pred tako nečloveškimi in neusmiljenimi ljudmi, ki so bili bolj kruti od samih zveri in so se izkazali za iztrebljevalce in glavne sovražnike človeške vrste. Zato so kristjani naučili in zdresirali hrte, zelo hude pse, ki so takoj, ko so videli kakšnega Indijanca, planili nanj, ga v hipu raztrgali in ga požrli kot kakšnega prašiča. Ti psi so prelili veliko krvi in poklali mnogo ljudi. Redko se je zgodilo, da so Indijanci z vso sveto pravico ubili kakšnega kristjana, zato so si izmislili nekakšen zakon, po katerem so se za vsakega ubitega kristjana maščevali s smrtjo stotih Indijancev.Teh sramotnih grozodejstev je toliko, da jih sploh ne morem popisati. Rečem pa lahko le eno in o tem pričam pred Bogom in svojo vestjo, da niso Indijanci dali prav nobenega povoda, da niso zakrivili prav nobene krivde in niso nasproti kristjanom nikdar zagrešili kakšnega hudodelstva, s katerim bi si zaslužili smrtno kazen. Celo maščevali so se krvolokom, kakršni so bili kristjani, prav malokateri, pa še ti so bili, saj sem večino dobro poznal, komaj kaj objestnejši in bolj divji od dvanajstletnih fantičev. V vojni zoper nje ni bilo niti sledu o pravici, kristjani pa so bili tako peklenski in nepravični (fueron todas diabolicas ed injustissimas), kakor ni noben konjederec ali trinog na vsem svetu. Vse to sem videl na lastne oči in me je groza ponavljati, saj samemu sebi komajda verjamem in nisem čisto prepričan, ali se mini le sanjalo…!”
Bartolome de Las Casas, opisuje, kako so bili indijanci prisiljeni v množične samomore, v množične detomore, v množično vzdržnost, da ne bi rojevali otrok, ki jih je čakalo tako strašno življenje… Tako je bilo na vseh otokih Karibskega morja. Umori in pustošenja so prekosili vse zločine, ki jih je svet videl do tistega časa. Nadaljevanje sledi…
28.02.2007 ob 16:56
In nekdo, katerega predniki so tako grdo izrinili neko raso iz svoje zemlje zdaj nam soli pamet, da delamo grdo z Romi. Svašta…
1.03.2007 ob 15:52
čivka, tale zapis se mi zdi malce morbiden, tudi, če je povsem resničen- kronisti tistega časa so radi včasih tudi pretiravali.pomisli tudi na to, da takrat tudi drugje po svetu in iz najrazličnejših razlogov ni bilo dosti drugače-na balkanu se je natikalo na kole,v zahodni evropi natezalo na natezalnicah, sežigalo na grmadah, spomni se kaj so naredili z gubcem, da o daljnem vzhodu in kitajskih grozovitostih ne govorimo, ali o sežiganju živih vdov v indiji……pred tem džingis kanovi pohodi, pa v antiki aleksandrovi… to so bili grozno brutalni časi, včasih se človeku zazdi, da smo danes kljub vsemu nekoliko bolj civilizirani…
1.03.2007 ob 16:55
ali pa tudi ne, če prav pomislim: holokavst,kambodža, srebrenica,ruanda…..
2.03.2007 ob 09:56
Ja, Barbiblond, potem pa bodi “pameten”, če moreš… saj včasih, ko o teh stvareh razmišljam, ne vem več, kdo je tu ” nor ”
2.03.2007 ob 09:58
Commonsense, ne reče se zastonj, da je bila zgodovina krvava, ker je bila res! Danes? Mislim, da se še vedno dogajajo grozodejstva, ki ti samo odprejo usta, ko izveš za njih in potem ti “pamet” odpove, ker enostavno včasih ne moreš razumeti teh grozodejstev… in dejstva, da to počne… človek!
3.03.2007 ob 11:59
Vedno se je dogajalo, se dogaja in se še nekaj časa bo
3.03.2007 ob 23:42
Vlatka, vem… vem..