ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

kotiček za duhovneže

Arhiv za Februar, 2007


Smeh nas krepi in osvobaja…

V šoli pri pouku matematike učiteljica vpraša Janezka: - Janezek, na veji sedijo tri vrane, lovec eno ustreli, koliko jih še sedi na veji? - Nobena, učiteljica. Ustreljena pade, ostali dve pa odletita. - Janezek, narobe. Dve še sedita na veji. Ampak mi je všeč tvoj način razmišljanja. Janezek nekaj časa tiho, nato pa dvigne roko: - Učiteljica, sedaj bi pa jaz vas nekaj vprašal! Učiteljica malo premišljuje, kaj neki bo Janezek spet ušpičil, pa ji radovednost ne da miru in se odloči: - No, Janezek, pa vprašaj! Takole, po cesti hodijo tri ženske in v roki držijo sladoled. Prva ga grizlja, druga ga sesa, tretja ga liže. Kaj mislite, katera od teh treh je poročena? Učiteljica zardi in je malo v zadregi, nato pa le odgovori: - Janezek, mislim da tista, ki ga sesa! - Učiteljica, narobe! Tista, ki ima na roki poročni prstan. Ampak, mi je pa všeč vaš način razmišljanja!

Kulturno…

franci.jpg

(bil je tako, kulturno skuštran, da kulturno sem zaljubila se…) 

Danes sem se kulturno zbudila, kulturno umila in kulturno oblekla. Kulturno sem spila svojo kulturno jutranjo kavo, ki jo je kulturno skuhal moj dragi. Dopoldan sem kulturno pospravljala po stanovanju, kulturno sem spreoblekla posteljnino in zraven kulturno prezračila kultuno stanovanje. Vmes sem kulturno pomagala kuhati kulturno kosilo. Seveda smo se kluturno tudi najedli. Še najbolj kulturno mi je bilo všeč, ko sem se kulturno zleknila na kavč in kulturno odmeditirala svojih 20 kulturnih minut. Nato sem kulturno preklinjala, ker me je začela kulturno boleti glava in iz kulturnega nosu so se mi kulturno začeli odpirati slapovi. Kulturno telo me je začelo kulturno boleti, vendar se kulturno nisem predala kulturnemu počutju ampak sem se kulturno  posvetila svojemu kulturnemu dragemu. Danes je kulturni sprehod odpadel, ker se mi kulturno ni dalo. Kljub kulturnemu sončku! Otroka sta kulturno odhajala in se tudi kulturno vrnila domov; seveda kulturno lačna. Nato je sledila kulturna večerja in počasi kulturno umivanje. Sedaj sem prav lepo kulturno utrujena. Zopet se bom lepo kulturno odpravila v svojo kulturno posteljo, še prej v svojo kulturno pižamo, saj me jutri čaka nič kaj kulturna služba. Ampak bo kulturno nekako že šlo, saj bo kulturno delo samo do enih. No, pa tudi vam seveda želim kulturne sanje…

Ah, kulturni dr. Prešeren; le kaj bi brez tvoje kulture mi danes sploh kulturnega počeli??!

Test za meniha…

Dvanajst kandidatov za menihe je bilo tik pred posvetitvijo. Sledil je še zadnji test. Popolnoma goli so se morali postaviti v ravno vrsto na vrtu, pred njimi pa je zaplesala gola, seksi blondinka (pa ne Barbiblond ali Vlatka - da ne bo pomote!). Vsak kandidat za meniha je imel na tiča privezan majhen zvonček. Povedali so jim, da tistemu, ki bo zvonček zacingljal ob pogledu nzvoncek.jpga blondinko, pač ne bo posvečen, ker očitno še ni dosegel stanja duhovnega očiščenja.

Lepa blondinka je zaplesala pred prvim kandidatom in ta ni odreagiral. Erotično je nadaljevala ob vrsti vse do enajstega kandidata. Zvončki so ostali tiho.Potem pa je prišla do dvanajstega. Ko je začela plesati pred njim, mu je zvonček začel tako glasno zvonita, da ga je moral le ta sneti s tiča. Zaradi nervoze mu zvonček pade iz rok na tla. Skloni se, da bi ga pobral in takrat se zgodi! Naenkrat se glasno oglasi ostalih enajst zvončkov…

Dol mi visi…

 oko.jpg

Saj ne,

Da mi vse dol visi.

Samo učim se še,

Da mi prav visi.

Visi?

Ja!

Prav visi?

Ja, ja, ja!

Pa je pomembno,

kako visi?

Ne…

In?

Ja, nič!

Nastopi mučna tišina

In naenkrat vse se ponovi:

Saj ne,

Da mi vse dol visi….

         (ajerdnA)

Poscan dan!

Danes je deževen dan,

Pa kaj zato

Prav lepo mi bo!

 deznik.jpg

Gledam skozi okno,

Zunaj vse sivo je

Od dežja in od zemlje.

Nekje v glavi porodi se mi,

Da tudi zemlja umiti se želi.

Pa jaz?

Dež pomirja me,

Njegov šepet razvaja me.

Kot bi v moji duši

Pral notranjost in govoril mi,

Da življenje lepo je.

Saj narava nič ni kriva,

Če slabo se počutim.

Pravzaprav me ona k sebi vabi,

Da na noge me postavi,

Da začutim svoje srce,

Ki pravi mi,

Da prav lepo se mi godi.

Pa naj bo!

Danes slabe, jutri dobre volje.

Danes dež, jutri sonce.

Danes solze, jutri smeh.

Danes žalost, jutri veselje.

Danes jeza, jutri ljubezen.

In vse to samo zato,

Ker glas v meni govori,

Da tako se pač živi!    

                           (ajerdnA)

V varnem zavetju…

pict3881.JPGpict3876.JPG

Tako velik je človek… vendar samo v glavi! Obožujem drevesa; tako mirna so, tako samozadostna, ne menijo se za druge… enostavno SO! Ne zlomi jih vihar, močen veter niti strela… Ravno nasprotono: v vsaki situaciji se samo predajajo z vsem svojim bitjem in ni važno če je sonce, dež, sneg… Nisem še naletela na depresivno drevo. Nobeno mi še ni jokalo, bilo žalostno… Drevesa govorijo; ča jim znamo prisluhniti, nas učijo. Dajo nam tisto, kar si sami ne znamo dati… Drevesa samo dajejo, dajejo in še enkrat dajejo. In nič ne zahtevajo nazaj; samo da jih pustimo rasti naprej, da se neovirano dvigujejo v višave. Mogoče k bogu? So tako zakoreninjena v zemljo in s tem nam dajejo občutek, da so vedno tukaj, v sedanjem času. Če si dovolj dolgo v njihovi bližini, tudi nas prizemljijo. Na zemljo, k srcu… samo dovoliti jim moramo. In vsi naši problemi izginejo, vse skrbi niso več skrbi… tudi sami postanemo drevo, če se prepustimo. V takih trenutkih lahko najedmo rešitve za naše probleme. Rešitve se bodo pojavile same od sebe… Drevesa ne čakajo na nič! Enostavno bivajo TUKAJ IN ZDAJ!

Obožujem jih ker so, kar so: DREVESA!

Vsi smo…

medvedek.jpg

ANGELI

a le z enim krilom…

Da bi zmogli poleteti

se moramo OBJETI!

Samo…

Samo stisnila bi se k tebi,

bila bi lahka kot pero.

Samo da bi začutila,

da tvoja sem lahko.

Samo ta trenutek bi si vzela,

brez obljub kako in kaj.

Samo objela bi te

in nič zahtevala nazaj.

Samo stisnila bi se k tebi,

bila bi lahka kot pero.

Samo vame bi pihnil,

če všeč ti ne bi bilo.

Samo stran bi odletela,

brez besed in brez solza.

Samo ujela bi lep občutek,

ko za trenutek

tvoja sem bila!

                      (ajerdnA)

Rdeča kapica danes…

Pravljica o Rdeči Kapici, prevedena v “sodobni jezik”

Rdeči Kapici je parenteralna mati nekega dne akreditirala transport viktuarij za babico, ki je bila senilna anemičarka in je le redko zapuščala svoj domicil. Brez asistence je Rdeča Kapica entuziastično odskakljala v obskuren gozd, ko se je pred njo nenadoma realiziral volk, ki je do tedaj latenten čakal inkognito za enormno smreko. Rdeča Kapica, ki ni bila informirana, da je volk tako maligen, se ni prav nič deranžirala.

“Kam pa kam, Rdeča Kapica?” jo je dolozno intervjuval volk. “K babici, ki rezidira nedaleč od tu, nesem kolacijo!”, je respektno replicirala Rdeča Kapica. “Poglej!” ji je aludiral volk, ki je komaj krotil svojo sitomanijo, “koliko rožic florira tukaj! Ne boš se dosti retardirala, če jih nekaj kolektiraš za babico!”

Rdeča Kapica, ki je ob volkovem intrigantskem insistiranju pozabila na materin konzilij, naj bo v gozdu karseda providentna, se je takoj agilno lotila akumuliranja rožic. Hipokritski volk je medtem rapidno stekel do babičinega apartmaja, skočil v interier in konzumiral frapirano babico. Oblekel je njen negliže in se lociral v njeno posteljo, da v njej počaka na Rdečo Kapico. Ta je z minorno retardacijo res prišla. Nekaj časa je skrutinirala zakamufliranega volka, potem pa vprašala: “Babica, zakaj imaš tako enormne okularje?” “Da te optimalno vizualno percipiram!” je emfatično povedal volk. “Zakaj imaš tako ekstravagantna ušesa?” “Zaradi surround audio percepcije!” je še bolj precizno artikuliral volk. “In zakaj imaš tako enormno palatoshizo?” “Zato, da te lahko neproblematično konzumiram!” je z monstruoznim glasom odrecitiral volk in huronsko atakiral šokirano Rdečo Kapico. Po tem amoralnem aktu se je retardiral v posteljo in med kakofoničnim smrčanjem zaspal.

Lovcu, ki je pasiral babičin apartma, so se groteskni glasovi iz njene rezidence zdeli suspektni. Rezolutno je vstopil v interier in takoj konstatiral, da je volk konzumiral babico in Rdečo Kapico. Iz volkovega voluminoznega trebuha so namreč prihajali morbidni, ekscitirani klici na pomoč. Z robustnim udarcem je dezaktiviral volka in mu z drastičnim rezom naredil vivisekcijo. Iz abdomna sta se realizirali babica in Rdeča Kapica, obe intaktni. Skupaj z lovcem sta potem interpolirali kamenje v prazen volkov želodec in mu ga zašili. Volka je zaradi gastrolitov kmalu popadla hidromanija in ves adinamičen se je splazil do vodnjaka. Ko se je dekliniral čez rob vodnjaka, je zaradi balasta v trebuhu izgubil balanso in dekonstruktiviral v vodo.

Babica, lovec in Rdeča Kapica so se eksultirajoč objeli in si aklamirali ob solviranju pred malevolentnim volkom.


Zgodba je sneta z interneta!

Partija kart

LJUBEZEN JE PARTIJA KART,KJER VSI GOLJUFAJO.MOŠKI – DA BI DOBILI,

ŽENSKE – DA NE BI IZGUBILE!

Alfred Hitchcock 

 karte.jpg