ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Veliki bojevnik in videc plemena Hunkpapa Teton Su, ki je bil vselej pokonci pred zoro in je rad hodil bos po jutranji rosi:  “Bratje, glejte, pomlad je prišla. Zemlja je sprejela sonce v objem in kmalu bomo videli sadove njune ljubezni! Slednje seme se je prebudilo in prav tako tudi vse živalsko življenje. Po tej skrivnostni sili imamo tudi mi svoje bitje in zato priznavamo svojim sosedom, celo svojim živalskim sosedom, enako pravico do bivanja na zemlji.

Toda, poslušajte me, ljudje, zdaj imamo opravka z drugo raso – majhno in šibko, kot so se naši očetje prvikrat srečali z njo. Zdaj ga imamo s silno in naduto. Čudno je, kako jih žene obdelovat zemljo, obsedeni so z ljubeznijo do lastnine. Ti ljudje so napravili mnoga pravila, ki jih bogati lahko kršijo, revni pa ne.  Od revnih in šibkih pobirajo dajatve, da bi podpirali bogate, ki vladajo. Trdijo, da je naša mati, zemlja, njihova, in z ograjami preganjajo sosede; kazijo jo s svojimi poslopji in odpadki. To ljudstvo je kot pomladanski hudournik, ko prestopi bregove in ugonobi vse, kar mu je napoti. Z njimi se ne da živeti drug poleg drugega. Le sedem let je od takrat, ko smo sklenili pogodbo, s katero nam je bilo potrjeno, da bo bizonova dežela naša na vekomaj. Zdaj groze, da nam jo bodo vzeli. Bratje, ali se bomo uklonili ali pa jim bomo dejali: najprej me ubij, šele nato mi boš vzel očetnjavo.”

“Vsi naj vedo, da nimam namena prodati niti koščka naše dežele, pa tudi ne maram, da belci sekajo naša drevesa ob rekah, že zlasti pa ne hrastov. Najraje imam majhne hrastove gaje. Rad jih gledam, zato ker zlahka prenašajo zimske viharje in poletno pripeko in je videti, da jim - podobno kot nam - dobro denejo.”      Sedeči bik

Možakar vstopi v trgovino in pri mladi prodajalki naroči 10 dag pariške klobase. Prodajalka nareže klobaso, jo  položi na tehtnico in vpraša: “12dag je, jo lahko zavijem?” Možakar zavije z očmi: “Rekel sem 10 dag, prosim, da to upoštevate!” Prodajalki ne preostane drugega kakor, da odstrani dve rezini klobase in vpraša: “Devet dag je, bo v redu?” Možak nejevolno zmaja z glavo: Devet ni 10. Rekel sem 10 dag.” Prodajalka doda eno rezino nazaj: “Ali je lahko 10 dag in pol?” Možakar pa vzroji: “Ali res moram stokrat ponavljati?! Hočem 10 dag in pika!” Prodajalka se nagne k njemu in ga po tiho vpraša: “Me lahko prosim primete za prsi?” Možakar je šokiran in zmedeno vpraša: “Zakaaaj pa zdaj to?” Prodajalka pa mirno odvrne: “Kadar me kdo jebe, mi je všeč, če me zraven drži za joške!”