ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

kotiček za duhovneže

Arhiv za 12.03.2007


Lovilec sanj - indijanski simboli - 1

lovilec-sanj.jpg Lovilec sanj je v ameriških kulturah domorodcev ročno izdelan predmet, osnovan na obroču (tradicionalno iz vrbe), v katerega je vpletena mreža. Lahko je tudi okrašen z različnimi predmeti, največkrat so to peresa.Ameriški Indijanci verjamejo, da so sanje sporočila duhov iz onostranstva. Nekateri verjamejo, da lovilci sanj privlačijo sanje v svoje mreže, dobri duhovi najdejo pot skozi luknjo ter lebdijo med posvečenimi peresi nad spečimi ljudmi, slabi duhovi pa se ujamejo v mreže in se stopijo v jutranjem soncu. Spet drugi verjamejo, da cele noči lovi sanje, dobre in slabe in jih shrani, da se jih zjutraj spomnimo.Lovilec sanj se obesi nad posteljo - za glavo - po možnosti tako, da ni čisto nad glavo in se spodaj ležeči ne boji, da bi med spanjem padel nanj. Pomembno je, da lovilca sanj po možnosti vsak dan obsije sončna svetloba ali da je v spalnici čez dan vsaj zelo svetlo.Pripadniki starih kultur so sanjam pripisovali večji pomen, kot stvarnosti. Verjeli so, da je sanjski svet živa vez z onostranstvom, sanje pa sporočila božanskih bitij in duhov preminulih sorodnikov, ki učijo globoke življenjske modrosti. Poznali so veliko načinov, s katerimi so si skušali sanje zapomniti in prodreti v najgloblje plasti njihove sporočilne vsebine, ameriški Indijanci pa so v ta namen izdelovali lovilce sanj.Iktomi plete mrežo Stara legenda pravi, da je Iktomi, veliki učitelj modrosti, nekoč v davni preteklosti pletel mrežo. Med delom se je v neki viziji prikazal staremu vraču iz plemena Lakota in ga ogovoril v svetem jeziku. Pripovedoval je o številnih kozmičnih energijah, ki nas spremljajo v krogu življenja in delujejo v vseh življenjskih obdobjih. Mnoge sile so dobre, mnoge slabe. Ko smo budni, vplivajo na naše naravnanosti, v stanju sna, ko je naš duh odprt in občutljiv, pa lebdijo nad nami in tkejo sanje. Če prisluhnemo dobrim in se po njih ravnamo, nas usmerjajo na pravo pot. Ko je Iktomi mrežo dokončal, jo je dal staremu vraču, ta pa jo je skupaj z zgodbo prenesel svojim ljudem. Popolni krog je imel v sredini luknjo. Dobro se ujame v mrežo, zlo se v luknji uniči in ni več del našega življenja. 

Lovilec sanj je ročno izdelan predmet, ki temelji na obroču iz vrbovih šib, v katerega je vpletena mreža, okrašena s perjem, zvončki, biseri, barvnimi perlami in drugimi okrasnimi predmeti. Velja za enega najstarejših simbolov spominjanja in obdelave sanj,  ki se uporablja za zadrževanje pozitivnih energij. Obesi se ob oknu v spalnici, kot talisman pa v avtomobilu ali na hišnem pragu.  Sodobni človek svoje sanje pogosto pozablja, saj se je naučil zanikati vrednost lastne notranje modrosti. Indijanci nad posteljo lovijo svoje sanje in še danes povsem izgubijo občutek identitete z družino, plemenom in celotno skupnostjo, če se ločijo od svoje sanjske tradicije. A ko jih kdo vpraša za nasvet, kako ujeti svoje sanje, je odgovor preprost: verjeti moraš vanje!

Ta Indijanski simbol je meni osebno najbolj pri srcu…

Indijanci - 6

Odgovor misijonarju, 1805.       RDEČA SUKNJA – SAGOJEVATA, SENEKA

Prijatelj in brat. Po volji Velikega duha smo se danes srečali tukaj! On ureja vse reči in za posvet nam je dal lep dan. Odmaknil je svoje oblačilo in odstrl sonce, da svetlo sije na nas. Naše oči so odprte in njih pogled je jasen; nismo si zatisnili ušes in razločno smo slišali tvoje besede. Za vse to se zahvaljujemo Velikemu duhu, njemu in samo njemu.

Brat. Ti si zanetil posvetovalni ogenj. Na tvojo prošnjo smo se danes zbrali tukaj. Pozorno smo poslušali, kaj si nam imel povedati. Prosil si nas, naj spregovorimo odkrito. To nas močno veseli; kajti potemtakem stojimo pred tabo pokonci in govorimo, kar imamo v mislih. Vsi smo slišali tvoj glas in zdaj vsi kot eden govorimo s tabo. Enih misli smo.

Brat. Praviš, da hočeš odgovor na svoje besede, preden odideš. Prav je tako, saj si daleč od doma in nočemo te zadrževati. A najprej se bomo ozrli malo v minule čase in ti povedali, kaj so nam pravili očetje in kaj smo slišali od belih ljudi.

Brat. Prisluhni, kaj ti imamo povedati: Nekoč so imeli naši predniki ta velik otok v svoji lasti. Njihova bivališča so se raztezala od vzhajajočega do zahajajočega sonca. Veliki duh ga je ustvaril in ga dal Indijancem. Za hrano je ustvaril bizona, jelena in druge živali. Naredil je medveda in bobra. V njihove kože smo se oblačili. Naselil jih je po vsej deželi in nas naučil, kako naj jih lovimo. In dal je zemlji rojevati koruzo za kruh. Vse to je napravil za svoje rdeče otroke, zato ker jih je imel rad. Če je kdaj prišlo do prepira zavoljo lovišč, smo se po navadi hitro pobotali, ne da bi teklo dosti krvi. Toda prišel je dan zla. Tvoji predniki so prepluli veliko vodo in pristali na otoku. Ni jih bilo veliko. Našli so prijatelje, ne sovražnike. Povedali so nam, da so zbežali iz svoje dežel in da so prišli sem, da bi v miru živeli v svoji veri. Prosili so za majhen kos zemlje. Usmilili smo se jih in ugodili njihovi prošnji, naselili so se med nami. Dali smo jim koruze in mesa, oni pa so nam v zahvalo dali strup.Takrat so beli ljudje našli našo deželo, brat. Poslali so vesti in še več jih je prišlo med nas. A nismo se jih bali. Sprejeli smo jih kot prijatelje. Klicali so nas bratje. Verjeli smo jim in jim dali še več zemlje. Sčasoma so se hudo namnožili. Hoteli so še več zemlje; hoteli so našo deželo. Oči so se nam odprle in v naše misli se je naselila skrb. Prišlo je do vojn. Za boj z Indijanci so najemali Indijance in mnogo naših ljudi je odšlo v smrt. Med nas so prinašali močnega žganja. Bilo je močno in hudo in ugonobilo je na tisoče ljudi.

Brat. Naša selišča so bila nekoč velika, vaša pa majhna. Zdaj ste postali veliko ljudstvo, mi pa imamo komaj toliko prostora, da razprostremo odejo. Imate našo deželo. A vam še ni zadosti, vsiliti nam hočete še svojo vero.

Brat. Še me poslušaj. Praviš, da so te poslali, da nas naučiš, kako moramo častiti Velikega duha, da bo njemu po volji in da bomo, če se ne oprimemo vere, ki jo učite vi, beli ljudje, onkraj nesrečni. Praviš, da imate vi prav in da smo mi izgubljeni. A kako naj vemo, da je to res? Vemo, da je vaša vera zapisana v knjigi. Če je namenjena tudi nam, tako kot vam, zakaj nam je Veliki duh ni dal, pa ne le nam, zakaj ni dal našim prednikom vednosti o tej knjigi in z njo vred pripomočkov, da bi jo razumeli? O njej vemo le to, kar ste nam povedali vi. Kako naj vemo, čemu naj verjamemo, ko ste nas beli ljudje že tolikokrat prevarali?

Brat. Praviš, da je le ena pot v čaščenju in služenju Velikemu duhu. Če je le ena vera, čemu ste vi, beli ljudje o njej tako različnih mnenj? Zakaj se vsi ne strinjate, saj znate vsi brati knjigo?

Brat. Mi teh reči ne razumemo. Pripovedujete nam, da je bila vaša vera dana vašim prednikom in da je prehajala od očeta na sina. Tudi mi imamo vero, ko je bila dana našim prednikom, in ti so jo predali nam, svojim otrokom. Mi častimo na tak način. Naša vera nas uči, naj bomo hvaležni za vse, kar prejmemo; naj ljubimo drug drugega in naj bomo složni. Mi se o veri nikdar ne prepiramo.

Brat. Vse nas je naredil Veliki duh, toda med svojimi belimi in rdečimi otroci je naredil velik razloček. Dal nam je različno barvo kože in različne šege. Vam je dal umetnost pisanja. Nam zanjo ni odprl oči. Vemo, da je tako.  Če je naredil med nami tolikšen razloček v drugih rečeh, čemu ne bi sklepali, da nam je dal tudi različno vero, pač po našem umevanju? Velik duh dela vselej prav. Ve, kaj je za njegove otroke najboljše; mi smo zadovoljni.

Brat. Nimamo namena uničiti tvoje vere ali ti jo vzeti. Hočemo le živeti v svoji.

Brat. Praviš, da nisi prišel po našo zemljo ali denar, temveč da nam razsvetliš duha. Zdaj ti pa povem, da sem bil na vaših srečanjih in da sem videl, kako si nabral denar. Ne morem reči, čemu je bil ta denar namenjen, morda je bil za vašega duhovnika, a če bi se prilagodili vašemu mišljenju, bi ga morda hotel tudi od nas.

Brat. Povedali so nam, da pridigaš belim ljudem v tem kraju. Ti ljudje so naši sosedje. Poznamo jih. Malo bomo počakali in videli, kako tvoje pridiganje vpliva nanje. Če se bo izkazalo, da dobro dene, da so postali bolj pošteni in manj nagnjeni h goljufanju Indijancev, bomo znova premislili, kar si nam povedal.

Brat. Zdaj si slišal naš odgovor na tvoje besede in več ti nimamo povedati. Ko se razidemo, te kos poti pospremimo v upanju, da ti Veliki duh nakloni svojega varstva na poti in te srečni privede nazaj k prijateljem.

…….Rdeča suknja je po teh besedah stopil k misijonarju in mu ponudil roko. Misijonar, po imenu Cram, roke ni sprejel, rekoč, da med vero boga in hudiča ni tovarištva. Indijanci so se na te besede nasmehnili in mirno odšli.   

…. se nadaljuje….