ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Kamen leži na tleh. Sam je. Počiva. Ali spi, sploh ni važno. Tam je in mogoče celo čaka. Enostavno biva. Tako trd je, in hladen. Pa gladek ali hrapav. In vsak dan je na istem mestu, razen če ga nekdo ne pobere in vrže. V travo. V vodo. Kamen zelo rad leti v vodo. Potem ga voda razvaja in v vodi se vedno kaj dogaja. V vodi se lahko kamen premika. Sicer ne sam, ampak s pomočjo vode mu uspeva. Če ima srečo, ga voda pazi vse dni in takrat je voda njegova največja prijateljica. Voda je kamnu drugi dom. Kamen vodo kliče Bog.

 Na zemlji ga boža veter in če ima srečo, otroška roka. Slednja je še  najbolj zanimiva, ker kamen potem zagotovo leti… v zrak… potem nazaj na zemljo. Ko pade, ga nič ne boli. Ampak ostane na mestu, kjer pristane. In zopet čaka. Ampak ne na čudež, ker kamen ve, da je čudež on sam. Samo čaka na zemlji. Zemlja je kamnu prvi dom. Kamen zemljo kliče Bog.

Na zemlji ga greje sonce. Če ima srečo ne ves dan. Če ima srečo pa sonce sije nanj ves dan in takrat je sonce kamnu največji prijatelj. Sonce je kamnu sestra. Tako kot svetel dan. Kamen sonce kliče Bog.

Včasih je kamen samoumeven. Pač leži na tleh, v vodi, ob vodi, na travi, ob poti, pri hiši, na stolu…. Tega se kamen popolnoma zaveda. In ni nesrečen. Vesel je, ker lahko zapolni točno določeno luknjo. Samo on. In nihče drug. Ve, da je na Zemlji še veliko kamnov, ampak čisto čisto enakega ne najdeš nikjer več. In kamen ve, da ima poslanstvo na tej zemlji. Zapolniti mora luknjo. Če on te luknje ne bo zapolnil, bo pač ostala prazna. Potem je tudi nihče drug ne bo zapolnil. Luknja je kamnu brat. Tako kot noč. Kamen luknjo kliče Bog.

Kjerkoli pa že kamen leži, razen v vodi, ga vedno spremlja veter. Včasih ga hladi, včasih ga mrazi. Brez njega kamen ne more obstajati. Veter je zanj kot hrana. Veter je zanj kot maternica. Veter ja kamnu angel varuh. Kamen veter kliče Bog.

Le otroško oko je še tisto, ki vidi božansko lepoto v njem. In zato je kamen otroku izredno zanimiv. Otrok in kamen; oba vesta, od kod prihajata.  Zato jih otrok tako rad pobira, meče in predvsem daje v usta. Otrok bi vam lahko povedal, da ima vsak kamen svoj okus. Da ima vsak kamen svojo temperaturo… da so različno hladni… da so različno mehki… in da ima vsak kamen svojo vibracijo…

Kamen je zemeljsko bitje. Tudi če leži v vodi, je pod njim zemlja. Če boste ali ste kdaj utrujeni, vzemite kakšen kamen v roko. Saj po navadi nas pokliče kar sam, ampak mi ga ne slišimo več. Smo odrasli… le zakaj bi vlačili umazano kamenje po rakah…  Če bi bili še otrok, joooooooooj, kako bi letel po zrakuuuuuuuuuuuu! Zato, vzemite kamen v roke. Vedno, kadar koli… On ima vedno čas za vas! Začutite njegovo hladnost, obliko in začutite njegovo površino, težino…

Med dušo in kamnom obstaja tesno razmerje!

moj meditacijski zapis, ki mi ga je zaupal… kamen!

                                                                                     (ajerdnA)

PLENTY COUPS, VRANA 

Ko sem imel štirideset let sem videl, da se naša dežela hitro spreminja in da zavoljo teh sprememb živimo čisto drugače. Vsakdo je videl, da kmalu na planjavah ne bo več bizonov, in vsi smo se spraševali, kako bomo živeli, ko jih ne bo več.  V spopade smo šli le malokdaj, napadov zoper sovražnike skorajda ni bilo več, tako da smo postajali nemirni v mislih in v telesu. Belci s svojimi lisastimi bizoni so bili na planjavah okrog nas.  Postavili so si hiše zraven kalov, pa vasi ob rekah. Odločili smo se, da bomo z njimi prijateljski, navzlic vsem spremembam, ki so jih prinašali. Toda to je bilo težko, ker so belci vse prepogosto obljubljali eno in potem, če so sploh kaj storili, delali drugo.Na glas so razglašali, da zakoni veljajo za vse; a kmalu smo spoznali, da pričakujejo, da se jih bomo mi držali, čeravno se njim ne zdi nič posebnega, prelomiti jih. Govorili so, naj ne pijemo žganja, pa so ga sami kuhali in ga z nami zamenjavali za krzno in kože, dokler jih ni skoraj zmanjkalo. Njihovi modreci so govorili, da lahko vzamemo njihovo vero, a ko smo se trudili, da bi jo razumeli, smo spoznali, da je med belimi ljudmi preveč ver, da bi jih mogli umeti, in da komaj najdeš dvoje belcev, ki se strinjata o tem, katera je prava. O tem smo si veliko belili glave, dokler nismo videli, da belec svoje vere ne jemlje nič bolj resno od svojih zakonov in da ima oboje vselej pri roki za hrbtom, kadar se mu zdi, da mu bo prišlo prav pri opravkih s tujci. To ni bil naš način. Nikoli nismo mogli razumeti belega človeka, ki ne prevara nikogar, razen samega sebe… 

P.S., Vam je vse to kaj znano? Te besede, ta dvoličnost in »prinašanje okoli« ali povedano drugače, da vsak zakon jemlje po svoje, ali zakon je zato, da se ga krši… Je res ta način razmišljanja samo v belem človeku že od nekdaj (tako kot so ga opisovali Indijanci) ali pa so Indijanci res bili prvotno tako zliti z naravo, da sploh niso razmišljali o materialnih stvareh? Vse te krepko označene besede pa so me zelo spomnile na naše slovenske politike…Za na konec tega posta sem se še odločila, da objavim pesem, ki sem jo v komentarju prejela od Fuge in si zasluži, da jo postavim na »prvo stran«.

V rokah držim turkizni kamen.

V tem malem kamnu roke držijo nebo.

Na njegovem robu sedi oblak.

Nekje spodaj je svet.

V vedrini miru, ki jo hranijo kamni, čutim, kje sem varen.

Srečen z nebom v rokah, v sebi, v očeh.

Simon J. Ortiz (Pueblo)