Kamen ali kamenček…
Kamen leži na tleh. Sam je. Počiva. Ali spi, sploh ni važno. Tam je in mogoče celo čaka. Enostavno biva. Tako trd je, in hladen. Pa gladek ali hrapav. In vsak dan je na istem mestu, razen če ga nekdo ne pobere in vrže. V travo. V vodo. Kamen zelo rad leti v vodo. Potem ga voda razvaja in v vodi se vedno kaj dogaja. V vodi se lahko kamen premika. Sicer ne sam, ampak s pomočjo vode mu uspeva. Če ima srečo, ga voda pazi vse dni in takrat je voda njegova največja prijateljica. Voda je kamnu drugi dom. Kamen vodo kliče Bog.
Na zemlji ga boža veter in če ima srečo, otroška roka. Slednja je še najbolj zanimiva, ker kamen potem zagotovo leti… v zrak… potem nazaj na zemljo. Ko pade, ga nič ne boli. Ampak ostane na mestu, kjer pristane. In zopet čaka. Ampak ne na čudež, ker kamen ve, da je čudež on sam. Samo čaka na zemlji. Zemlja je kamnu prvi dom. Kamen zemljo kliče Bog.
Na zemlji ga greje sonce. Če ima srečo ne ves dan. Če ima srečo pa sonce sije nanj ves dan in takrat je sonce kamnu največji prijatelj. Sonce je kamnu sestra. Tako kot svetel dan. Kamen sonce kliče Bog.
Včasih je kamen samoumeven. Pač leži na tleh, v vodi, ob vodi, na travi, ob poti, pri hiši, na stolu…. Tega se kamen popolnoma zaveda. In ni nesrečen. Vesel je, ker lahko zapolni točno določeno luknjo. Samo on. In nihče drug. Ve, da je na Zemlji še veliko kamnov, ampak čisto čisto enakega ne najdeš nikjer več. In kamen ve, da ima poslanstvo na tej zemlji. Zapolniti mora luknjo. Če on te luknje ne bo zapolnil, bo pač ostala prazna. Potem je tudi nihče drug ne bo zapolnil. Luknja je kamnu brat. Tako kot noč. Kamen luknjo kliče Bog.
Kjerkoli pa že kamen leži, razen v vodi, ga vedno spremlja veter. Včasih ga hladi, včasih ga mrazi. Brez njega kamen ne more obstajati. Veter je zanj kot hrana. Veter je zanj kot maternica. Veter ja kamnu angel varuh. Kamen veter kliče Bog.
Le otroško oko je še tisto, ki vidi božansko lepoto v njem. In zato je kamen otroku izredno zanimiv. Otrok in kamen; oba vesta, od kod prihajata. Zato jih otrok tako rad pobira, meče in predvsem daje v usta. Otrok bi vam lahko povedal, da ima vsak kamen svoj okus. Da ima vsak kamen svojo temperaturo… da so različno hladni… da so različno mehki… in da ima vsak kamen svojo vibracijo…
Kamen je zemeljsko bitje. Tudi če leži v vodi, je pod njim zemlja. Če boste ali ste kdaj utrujeni, vzemite kakšen kamen v roko. Saj po navadi nas pokliče kar sam, ampak mi ga ne slišimo več. Smo odrasli… le zakaj bi vlačili umazano kamenje po rakah… Če bi bili še otrok, joooooooooj, kako bi letel po zrakuuuuuuuuuuuu! Zato, vzemite kamen v roke. Vedno, kadar koli… On ima vedno čas za vas! Začutite njegovo hladnost, obliko in začutite njegovo površino, težino…
Med dušo in kamnom obstaja tesno razmerje!
moj meditacijski zapis, ki mi ga je zaupal… kamen!(ajerdnA)
14.03.2007 ob 11:37
hm, že dolgo več nisem otrok, pa še vedno rada pobiram in zbiram kamne, najlubši so mi tisti iz otoka, kamor hodim na dopust. prejšnje leto sem jih domov pripeljala celo goro in iz njih je nastala unikatna balkonska ograja. ja, pri srcu so mi. ultra. pa še na en del besedila sem se spomnila… “od energije se topi kamen pod nama….”
14.03.2007 ob 11:40
M&G, fizično res da nisi več, si zato pa še vedno en velik otrok po duši…
14.03.2007 ob 11:52
hehe, ja, bo kr držalo…
m.
14.03.2007 ob 17:59
čivka,
če bi hotela imeti vse kamne, ki sem jih videla, bi bila obdana s samimi kamni, imam jih pa vseeno mnogo, vseh oblik, velikosti, težine, …kamni so moja velika ljubezen….pred ekranom imam celo dva dreveščka narejena iz kamnov, in to iz Brazilije, čeprav so naši kamni tudi čisto lepi, nekaj jih imam na nočni omarici, enega večjega pa celo skritega v omari, haha….Imela sem jih pa za dve škatli “dasha - praška”, vseh velikosti, pa smo jih porazdelili okoli hiške.
14.03.2007 ob 18:50
Kamor koli grem s seboj prinesem kamen, in ta me spominja na tisti kraj
.
14.03.2007 ob 18:54
Vlatka, hahaha, poznamo to in zelo dobro! Pri meni je šla vsa zadeva že tako daleč, da so mi prijateljice, še posebej ena, ki se na veliko potepa po svetu, začele nositi kot spominek… k a m n e…! Imam jih iz Djerbe, Egipta, Tihega morja…
Je pa res, da ne grem nikamor brez kamna v žepu. Če ga že pozabim, ga zagotovo kje najdem 
14.03.2007 ob 21:21
Če pojdeš z mano na Triglav, boš dobila kakšnega za v rukzak!Pravzaprav naj bi čutili do kamnov neko spoštovanje, čeprav so le mrtve stvari, ki jih je narava izklesala v najrazličnejše podobe. So pa najzanimivivejši za nas kristali, ki nas privlačijo s svojo barvitostjo.Sprašujemo se ali je v njih kakšna moč, iščemo v njih zdravje, povezanost z vesoljem……nekako jih zavijamo tančico skrivnostnosti, skrivnostnosti nastanka vsega poznanega….. Različni kristali za različne tegobe, kaj je res?
15.03.2007 ob 07:06
Zadnji kamen sem dobil od svoje hčerke Maje za spomin iz Nebes. Kamni so del okolja in lepih spominov nanj.
15.03.2007 ob 10:08
Ja, čudežna moč narave! Ne gre je zanemariti.
15.03.2007 ob 12:11
Grison, “bilo kuda, kiki svuda” ?
15.03.2007 ob 12:15
Ed, na Triglav grem samo v tem primeru, če me kdo nese… (ne prenašam višinskih razlik)! Moram pa ti povedati, da kamen ni mrtev, čeprav daje tak vtis. Tudi navaden kamen ima energijo, svojo vibracijo… torej ni mrtev. Kar se pa kristalov tiče, je pa druga zgodba in da, vsak kristal ima zdravilno vibracijo zaradi svoje strukture in da, pomagajo nam zdraviti, pomagajo zato, ker človeško telo je tako narejeno, da se samo zdravi, če mu le damo možnost in kristali fantastično lahko pri tem pomagajo. In če želiš vedeti, imajo tudi čudežno moč, če jim zaupamo!
15.03.2007 ob 12:18
Drmagnum, lepo! Tudi kamen je lahko več kot odlično darilo, se strinjaš?
15.03.2007 ob 12:20
Barbarap, res je! Premalo jo cenimo čeprav narava vedno daje, samo daje in nič ne jemlje nazaj. Zato… s spoštovanjem in iskrenostjo ter ponižnostjo vstopajmo v gozdove, ob ribnike, hodimo po vrhovih gora… ker dobili bomo veliko, celo več, kot včasih lahko odnesemo
15.03.2007 ob 12:33
čivka,
potem si kot jaz in grison. Še iz njive včasih kakšnega prinesem.
15.03.2007 ob 13:54
Se strinjam.Kamen je lepo darilo narave.
15.03.2007 ob 22:13
Vlatka, ali pa sta vidva ista, kot jaz,hi hi. Ja, ma vsi smo “pobiralci kamnov”
15.03.2007 ob 22:14
Drmagnum,res je!
15.03.2007 ob 22:39
Ej civka, saj tudi mene ne vleče več gor, a kaj ko je za mano mlajša gonilna sila, k me tera v hrib. Letos mi grozi, da pa spet na vrh….Že lani sem skoraj dušo pustil, en dan gor in dol…..Tega triglavskega kamena sem se malce najedel.
Pravzaprav zaupati kamnu? Ko zaupaš sebi lahko zaupaš komurkoli tudi kamnu.In kristali so vsaj zame lep okras, o zdravilni vrednosti pa ne bi ravno.Niti nisem poznavalec s tega področja, kot ne lune, horoskopa in drugih mističnih sil in moči.
Pozdravček.
17.03.2007 ob 12:42
Enkrat sem brala zeloooo zanimivo razlago o centralnem računalniku, ki naj bi veljal tudi za planet in je čisto enostavna in logična: vsaka stvar na zemlji vsebuje silicij, ki pa je osnova spominskih računalniških celic, torej smo povezani, tudi s kamni. Na istem principu je vpisana tudi zgodovina mrtve in žive narave v vsakem njenem delu. vsakič pomislim na to možnost,ko vidim kamen…
17.03.2007 ob 12:55
čivka,
prav res.
18.03.2007 ob 00:39
Ed, res je, vse je v verovanju v nekaj… pač ne veruješ v kamen alim kristal, mogoče pa v iskreno besedo ali pogled? Tudi to zdravi… ti je pač nekaj drugega bližje, nič hudega
18.03.2007 ob 00:41
Barbiblond, povezani smo z marsičem, kar je očem mogoče nevidno, pač odvisno od stopnje zavesti posameznika, koliko od tega zazna in sprejme
18.03.2007 ob 00:41
Vlatka
18.03.2007 ob 23:35
čivka,
19.03.2007 ob 08:16
Mentol, dobro se diše.
4.09.2008 ob 23:34
http://www.magstone.si/wordpress/