ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Kadar preveč pričakujem,

Se utrudim.

Kadar preveč želim,

Se utrudim.

Kadar preveč hrepenim,

Se utrudim.

Kadar preveč ljubim,

Se utrudim.

Kadar preveč zahtevam,

Se utrudim.

Kadar preveč delam,

Se utrudim.

Kadar preveč ukazujem,

Se utrudim.

Kadar preveč razmišljam,

Se utrudim.

Kadar preveč razdajam sebe,

Se utrudim.

Kadar sem preveč jezna,

Se utrudim.

Danes sem prekleto utrujena!

                             (ajerdnA)

Prijatelj mi je to poslal po emailu. Nekaj tako dobrega nisem prebrala že kar nekaj časa. Zato sem se odločila, da objavim tudi na svojem blogu… Vzemite si tudi vi čas, še posebej vsi tisti, ki že imate svoje otroke, kajti to je res dobro vedeti.

Nedavno sem imela po e-pošti zanimiv dialog s človekom, ki je tožil, da ga ubija življenjska rutina: “Bravo! Vse življenje obrniti na glavo najbrž ni preprosto. In kako ti je uspelo? Po čem je treba najprej udariti?” “Po balastu ljudi, ki te držijo pri tleh. Ko se osvobodiš razmerij, ki ti energijo samo jemljejo, lahko začneš premikati druge kamne.   Toda preden se tega lotiš, se moraš resno vprašati, ali si pripravljen plačevati ceno svobode.” Po tem stavku je pogovor kar zavil v drugo smer. Človeku se njegovo življenje nenadoma ne zdi več tako dolgočasno, da bi bilo treba spreminjati. Hja, če postavimo vprašanje, se moramo zavedati, da utegnemo celo dobiti odgovor. Kaj bodo pa drugi rekli? Ko odraščamo, nenehno dobivamo dvojne napotke. Na eni strani nas spodbujajo k temu, da se prilagodimo okolju, v katerem živimo. Vsi smo že kdaj slišali poučni stavek: “Če ti trije rečejo, da si pijan, lezi in se valjaj.” Če niti ne omenjamo stavka, ki je postal nacionalna znamenitost: “Kaj bodo pa sosedje rekli!” Celo zavedanje, da si v nečem boljši od drugih, utegne biti nagrajeno s kaznijo. Ne verjamete? Še nikoli niste slišali tistega “kako si važen”, potem ko je kdo pohvalil samega sebe? Po drugi strani nas na vseh koncih in krajih spodbujajo, naj postanemo zvezde, torej tisti, ki izstopajo, pri čemer igrajo zelo veliko vlogo tudi mediji. … niso idealni. Kriza! Potem prideta puberteta in adolescenca, ko na potrebo po razlikovanju od drugih vplivajo tudi hormoni. Starši so zgroženi. Tisti, ki so svoje otroke usmerjali v individualnost – zlasti če so sami drugačni od večine − ugotovijo, da imajo v lastni koči konformista najhujše vrste, ki hoče imeti ali početi vse, kar počnejo vsi drugi, se čim bolj zliti z vrstniki. Drugi, torej tisti, ki menijo, da je biti konformnost lažja pot v življenju, se vsak dan spopadajo s hišnim upornikom in so pravzaprav lahko srečni, če gre samo za razlike v oblačenju in barvi las. Naši smrkavci se najbolj želijo razlikovati od staršev, ki jim vendar želimo vse najboljše v življenju! Če ne prej, takrat starši zagotovo opazijo, da njihovi otroci niso idealni.   Temu sledita dva možna postopka: bodisi povečan pritisk staršev (in posledičen povečan upor otroka), naj otrok sprejme njihovo predstavo o tem, kaj je zanje najbolje, bodisi (med starši, ki se imajo za osveščene) poskusi neskončnih pogovorov, razumevanja in pojasnjevanja, ki imajo na koncu približno enak učinek kot prva metoda.Odgovornost do koga? Večina ljudi se prej ali slej prilagodi pričakovanjem, nekateri ostanejo drugačni. Z majhno razliko, da pri otroku, ki je deležen močnejših pritiskov, upor traja nekoliko dlje in se lahko fiksira kot življenjski slog. To pa pomeni: razlikovati se za vsako ceno, če je treba, tudi v lastno škodo. Večina staršev v tem procesu naredi ključno napako, ki je sicer povsem razumljiva. Ker nas skrbi, ali bo naš otrok uspešen, ga vzgajamo, naj bo odgovoren. Tu pa je zanka. Odgovornost do koga? Do zastavljenih življenjskih nalog? Do ljudi, ki ga imajo radi in ki mu želijo najbolje? Ali do samega sebe?… do sebe Kaj je pravzaprav ta odgovornost do samega sebe? Če bi odgovornost rekli temu, da postavljamo svoje želje in pričakovanja pred želje drugih, smo že blizu tega, da nas bodo razglasili za sebičneža. Ja, za tistega, ki vidi predvsem sebe. Torej konflikt med odgovornostjo do sebe in odgovornostjo do drugih. Spet se pojavi znamenit poučni stavek: “Svoboda − da, vendar ne za ceno nesvobode drugega.” Čigave meje so potemtakem pomembnejše – moje ali tuje? Tale smer razmišljanja očitno ni povsem prava.Gremo naprej. Druga možnost je ta, da odgovornost do sebe pojmujemo kot ravnanje, ki nam ni v škodo. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je do sebe odgovoren človek, ki se zna za vsako ceno izogniti negativnim posledicam svojega (in tujega) ravnanja. Zveni idealno, vendar je nerealno in v končni fazi samo ena od oblik politike kompromisov. Ne ravnamo sicer v svojo škodo, toda ali sočasno ravnamo tudi v svojo korist? Spet zanka. Nadalje se moramo vprašati, v kolikšni meri so pričakovanja, ki jih gojimo do sebe, stvarna, modra in neškodljiva (za nas). In navsezadnje, koliko od teh pričakovanj je v resnici naših − in koliko je takšnih, ki smo jih prek vzgoje naposled sprejeli za svoje, čeprav je šlo sprva za tuja pričakovanja? Popolna zmeda.Kakšno olajšanje … In v tej zmedi naj bi se znašlo odraščajoče bitje, ki niti nima znanja niti izkušenj o tem, kaj prinese posamezna izbira, saj se mora vsega tega šele naučiti. Starši pa mu nismo ravno v pomoč, saj na koncu resignirano ugotovimo, da smo se trudili po najboljših močeh, naš otrok pa je konec koncev polnoleten in s tem odgovoren zase (vsaj pred zakonom). Kakšno olajšanje, da nismo več vsega krivi! Kaj želim? Koliko staršev pa nas je svojega otroka iskreno vprašalo: “Kdo si?” Najverjetneje nas bo naše zlato dete ob tem vprašanju pogledalo kot tele v nova vrata in nam odgovorilo z nekaj splošnimi opisi. Našel se bo tudi takšen, ki bo vse skupaj poenostavil: “Jaz sem jaz!” To vprašanje pa bi morali postaviti, a ne zato, ker bi pričakovali kakšen izredno luciden ali ustvarjalen odgovor, pač zato, da se naš otrok zave, da je tako vprašanje pomembno zastaviti tudi sebi. S tem mu kažemo pot, po kateri je možno priti do samozavedanja. To pa je predpogoj avtonomnosti. Preprosto povedano, ločevanje med tem, kdo sem jaz, in kdo so drugi. Kaj hočem jaz − in kaj hočejo drugi. In še to, kar nam je pogosteje vir slabe vesti kot vir zadovoljstva: “Kaj želim?”   Odgovornost do sebe pomeni predvsem zavestno sprejemanj posledic svojih odločitev in izbir. Proces gre nekako takole: “To želim narediti, ker je to zame v tem trenutku najboljša izbira. Ker pa na svetu nisem sam, se bo to odražalo na drugih, saj se bodo odzivali na moje postopke. Ali sem se pripravljen s tem soočiti in sprejeti odzive? Če se odgovor glasi da, grem naprej, če se glasi ne, si je treba znova postaviti vprašanje, kaj hočem in zakaj to hočem.Se sliši zapleteno? Pa ni. Smo v avtu in mudi se nam. Bomo vozili v skladu z omejitvami − ali bomo v skladu z našo zamudo? Prepričana sem, da smo vsi že kdaj vozili hitreje, kot dopuščajo omejitve (pa če se nam je mudilo ali ne). Ali smo takrat razmišljali o vseh možnih posledicah? Ne, če smo iskreni. Če nas je ujel radar, smo gledali izpod čela in pogoltnili kazen. Toda ali smo pomislili, kako bi živeli sami s sabo, če bi nam pred avto pritekel otrok, mi pa zaradi prevelike hitrosti ne bi mogli pravočasno ustaviti? Ne, to se nam ne bo zgodilo, kajne? Ja, težko je biti odgovoren pred samim seboj, pred drugimi je lažje (razen če smo psihopatske osebnosti, ampak to je že druga zgodba).Avtonomen človek … je odgovoren do samega sebe. Šele skozi to odgovornost je mogoče prevzemati tudi odgovornost za druge. Avtonomen človek izbira, kako bo ravnal. Lahko tudi izbere konformnost kot življenjski slog − ne zaradi strahu pred posledicami, ampak zato, ker mu ustrezajo posledice te izbire. Tak človek ima največkrat težave s tistimi, ki sami težko postavljajo meje ali pa sprejemajo tuje meje, kar se večinoma konča tako, da ti ljudje bodisi tekmujejo bodisi nekritično sprejemajo vse, kar jim kdo reče. Ker so odvisni, želijo zgraditi soodvisnost. Kadar jim to ne uspe, avtonomne ljudi navadno razglasijo za sebične, vzvišene in brezčutne.  Stvar izbire V nasprotju z uporom je samosvojost stvar izbire. Pomeni, da si pridobim pravico do življenja, kakršno mi ustreza, četudi se razlikuje od življenja večine. Te razlike so zelo majhne – npr. koliko živali je pri hiši), lahko pa so tudi večje, denimo odločitev, da ne želimo biti starši ali da javno povemo, da smo homoseksualni. Ali veste, v čem je razlika med ekscentrikom in čudakom? Ekscentrik ima veliko denarja. Pa smo pri trdi stvarnosti Pravica do samosvojosti ali drugačnosti nam ne pripada sama po sebi. Predpogoj zanjo je ekonomska neodvisnost. Ne govorim o bogastvu, ampak o plačevanju položnic. Dokler sami plačujemo vse svoje račune, lahko na vsako pripombo glede svojega življenja mirno odgovorimo s preprostim: “No, in?”Toda v vsakem raju je kača Če sebi dovoljujemo drugačnost, jo moramo tudi drugim, čeprav so drugačni na konformiran način. Če bomo od ljudi okrog nas pričakovali, da razumejo naše drugačne izbire, jim jih moramo razložiti. Ne opravičiti, ampak razložiti. Pogosto jih ne bodo razumeli. Morda jih bodo celo razumeli, nikakor pa nimamo pravice zahtevati, da se z njimi strinjajo. Kajti tudi drugi imajo pravico reči: “No, in?” Ko se to zgodi, se tisti, ki so drugačni zaradi upora ali se jim preprosto ne ljubi prevzeti nekaterih življenjskih odgovornosti, počutijo prizadete. Od tod izhaja pojem nerazumljenega umetnika ali večnega ranjenega upornika.Ja, tudi svoboda ima svojo ceno.   Vedno pride natakar in prinese račun. Res pa je, da se nam ta cena zdi nepomembna, če nam uspe zaživeti v skladu s samim sabo. Cena? “Malenkost,” je rekel sir Oliver iz stripov Alan Ford.Andreja Pšeničny

Medvedko, ki je v naselju Cajnarje napadla domačina, so nehali iskati. Njena mladiča pa sta poginila.

Več si lahko preberete na www.24ur.com/naslovnica/novice/crnakronika/20070314_3092243.php

In, kaj dejansko želim napisati? Da živim v državi, ki nima strokovno usposobljene ljudi, ki bi imeli nadzor nad divjo živaljo, da le ta nebi ogrožale življenja bližnjih ljudi in toliko strokovnega znanja, da so sposobni poiskati medvedko in ohraniti dve mladi živali pri življenju ne pa poskrbeti, da mladiča pogineta! Ali so želeli zaigrati na čustva mame medvedke ali kaj?!! In zadevo kontrolirati iz razumskega stališča človeka? Potem ti lovci še ne poznajo dobro živalskega nagona po lastnem preživetju… Misliti še ne pomeni tudi vedeti! In zaradi strahu pred nadzorom te divje živali umre človek in zraven lepo poskrbijo še za smrt dveh nedolžnih in nemočnih živali! Če lovci tako vestno preštevajo živali, si dodeljujejo letne odstrele, bi lahko še zaščitili ogrožena območja, da žival ne bi “lutala” po svoje! Drugje skrbijo v prvi vrsti za varnost človeka na ogroženih območjih in hkrati še za ohranjanje živalske vrste, pri nas pa ne morejo poskrbeti niti za nadzor, kaj šele za ohranjanje… Ker se bojijo! Če imaš puško v rokah še ne pomeni, da si neustrašljiv. Jezna sem! Najebe pa vedno nedolžen… človek in dva mladička! Ne, ne iščem krivca, ker mi je itak jasno, da krivca ni in da se je stvar preprosto “zgodila”!

Kamen leži na tleh. Sam je. Počiva. Ali spi, sploh ni važno. Tam je in mogoče celo čaka. Enostavno biva. Tako trd je, in hladen. Pa gladek ali hrapav. In vsak dan je na istem mestu, razen če ga nekdo ne pobere in vrže. V travo. V vodo. Kamen zelo rad leti v vodo. Potem ga voda razvaja in v vodi se vedno kaj dogaja. V vodi se lahko kamen premika. Sicer ne sam, ampak s pomočjo vode mu uspeva. Če ima srečo, ga voda pazi vse dni in takrat je voda njegova največja prijateljica. Voda je kamnu drugi dom. Kamen vodo kliče Bog.

 Na zemlji ga boža veter in če ima srečo, otroška roka. Slednja je še  najbolj zanimiva, ker kamen potem zagotovo leti… v zrak… potem nazaj na zemljo. Ko pade, ga nič ne boli. Ampak ostane na mestu, kjer pristane. In zopet čaka. Ampak ne na čudež, ker kamen ve, da je čudež on sam. Samo čaka na zemlji. Zemlja je kamnu prvi dom. Kamen zemljo kliče Bog.

Na zemlji ga greje sonce. Če ima srečo ne ves dan. Če ima srečo pa sonce sije nanj ves dan in takrat je sonce kamnu največji prijatelj. Sonce je kamnu sestra. Tako kot svetel dan. Kamen sonce kliče Bog.

Včasih je kamen samoumeven. Pač leži na tleh, v vodi, ob vodi, na travi, ob poti, pri hiši, na stolu…. Tega se kamen popolnoma zaveda. In ni nesrečen. Vesel je, ker lahko zapolni točno določeno luknjo. Samo on. In nihče drug. Ve, da je na Zemlji še veliko kamnov, ampak čisto čisto enakega ne najdeš nikjer več. In kamen ve, da ima poslanstvo na tej zemlji. Zapolniti mora luknjo. Če on te luknje ne bo zapolnil, bo pač ostala prazna. Potem je tudi nihče drug ne bo zapolnil. Luknja je kamnu brat. Tako kot noč. Kamen luknjo kliče Bog.

Kjerkoli pa že kamen leži, razen v vodi, ga vedno spremlja veter. Včasih ga hladi, včasih ga mrazi. Brez njega kamen ne more obstajati. Veter je zanj kot hrana. Veter je zanj kot maternica. Veter ja kamnu angel varuh. Kamen veter kliče Bog.

Le otroško oko je še tisto, ki vidi božansko lepoto v njem. In zato je kamen otroku izredno zanimiv. Otrok in kamen; oba vesta, od kod prihajata.  Zato jih otrok tako rad pobira, meče in predvsem daje v usta. Otrok bi vam lahko povedal, da ima vsak kamen svoj okus. Da ima vsak kamen svojo temperaturo… da so različno hladni… da so različno mehki… in da ima vsak kamen svojo vibracijo…

Kamen je zemeljsko bitje. Tudi če leži v vodi, je pod njim zemlja. Če boste ali ste kdaj utrujeni, vzemite kakšen kamen v roko. Saj po navadi nas pokliče kar sam, ampak mi ga ne slišimo več. Smo odrasli… le zakaj bi vlačili umazano kamenje po rakah…  Če bi bili še otrok, joooooooooj, kako bi letel po zrakuuuuuuuuuuuu! Zato, vzemite kamen v roke. Vedno, kadar koli… On ima vedno čas za vas! Začutite njegovo hladnost, obliko in začutite njegovo površino, težino…

Med dušo in kamnom obstaja tesno razmerje!

moj meditacijski zapis, ki mi ga je zaupal… kamen!

                                                                                     (ajerdnA)

PLENTY COUPS, VRANA 

Ko sem imel štirideset let sem videl, da se naša dežela hitro spreminja in da zavoljo teh sprememb živimo čisto drugače. Vsakdo je videl, da kmalu na planjavah ne bo več bizonov, in vsi smo se spraševali, kako bomo živeli, ko jih ne bo več.  V spopade smo šli le malokdaj, napadov zoper sovražnike skorajda ni bilo več, tako da smo postajali nemirni v mislih in v telesu. Belci s svojimi lisastimi bizoni so bili na planjavah okrog nas.  Postavili so si hiše zraven kalov, pa vasi ob rekah. Odločili smo se, da bomo z njimi prijateljski, navzlic vsem spremembam, ki so jih prinašali. Toda to je bilo težko, ker so belci vse prepogosto obljubljali eno in potem, če so sploh kaj storili, delali drugo.Na glas so razglašali, da zakoni veljajo za vse; a kmalu smo spoznali, da pričakujejo, da se jih bomo mi držali, čeravno se njim ne zdi nič posebnega, prelomiti jih. Govorili so, naj ne pijemo žganja, pa so ga sami kuhali in ga z nami zamenjavali za krzno in kože, dokler jih ni skoraj zmanjkalo. Njihovi modreci so govorili, da lahko vzamemo njihovo vero, a ko smo se trudili, da bi jo razumeli, smo spoznali, da je med belimi ljudmi preveč ver, da bi jih mogli umeti, in da komaj najdeš dvoje belcev, ki se strinjata o tem, katera je prava. O tem smo si veliko belili glave, dokler nismo videli, da belec svoje vere ne jemlje nič bolj resno od svojih zakonov in da ima oboje vselej pri roki za hrbtom, kadar se mu zdi, da mu bo prišlo prav pri opravkih s tujci. To ni bil naš način. Nikoli nismo mogli razumeti belega človeka, ki ne prevara nikogar, razen samega sebe… 

P.S., Vam je vse to kaj znano? Te besede, ta dvoličnost in »prinašanje okoli« ali povedano drugače, da vsak zakon jemlje po svoje, ali zakon je zato, da se ga krši… Je res ta način razmišljanja samo v belem človeku že od nekdaj (tako kot so ga opisovali Indijanci) ali pa so Indijanci res bili prvotno tako zliti z naravo, da sploh niso razmišljali o materialnih stvareh? Vse te krepko označene besede pa so me zelo spomnile na naše slovenske politike…Za na konec tega posta sem se še odločila, da objavim pesem, ki sem jo v komentarju prejela od Fuge in si zasluži, da jo postavim na »prvo stran«.

V rokah držim turkizni kamen.

V tem malem kamnu roke držijo nebo.

Na njegovem robu sedi oblak.

Nekje spodaj je svet.

V vedrini miru, ki jo hranijo kamni, čutim, kje sem varen.

Srečen z nebom v rokah, v sebi, v očeh.

Simon J. Ortiz (Pueblo)

U božjo mater, kk dans sije sonce!

“ALI BO PRIŠEL NAVDIH, NI ODVISNO OD MENE.

EDINO, KAR LAHKO STORIM, JE, DA POSKRBIM,

DA ME BO NAŠEL PRI DELU.”

Pablo Picasso

Lovilec sanj je v ameriških kulturah domorodcev ročno izdelan predmet, osnovan na obroču (tradicionalno iz vrbe), v katerega je vpletena mreža. Lahko je tudi okrašen z različnimi predmeti, največkrat so to peresa.Ameriški Indijanci verjamejo, da so sanje sporočila duhov iz onostranstva. Nekateri verjamejo, da lovilci sanj privlačijo sanje v svoje mreže, dobri duhovi najdejo pot skozi luknjo ter lebdijo med posvečenimi peresi nad spečimi ljudmi, slabi duhovi pa se ujamejo v mreže in se stopijo v jutranjem soncu. Spet drugi verjamejo, da cele noči lovi sanje, dobre in slabe in jih shrani, da se jih zjutraj spomnimo.Lovilec sanj se obesi nad posteljo - za glavo - po možnosti tako, da ni čisto nad glavo in se spodaj ležeči ne boji, da bi med spanjem padel nanj. Pomembno je, da lovilca sanj po možnosti vsak dan obsije sončna svetloba ali da je v spalnici čez dan vsaj zelo svetlo.Pripadniki starih kultur so sanjam pripisovali večji pomen, kot stvarnosti. Verjeli so, da je sanjski svet živa vez z onostranstvom, sanje pa sporočila božanskih bitij in duhov preminulih sorodnikov, ki učijo globoke življenjske modrosti. Poznali so veliko načinov, s katerimi so si skušali sanje zapomniti in prodreti v najgloblje plasti njihove sporočilne vsebine, ameriški Indijanci pa so v ta namen izdelovali lovilce sanj.Iktomi plete mrežo Stara legenda pravi, da je Iktomi, veliki učitelj modrosti, nekoč v davni preteklosti pletel mrežo. Med delom se je v neki viziji prikazal staremu vraču iz plemena Lakota in ga ogovoril v svetem jeziku. Pripovedoval je o številnih kozmičnih energijah, ki nas spremljajo v krogu življenja in delujejo v vseh življenjskih obdobjih. Mnoge sile so dobre, mnoge slabe. Ko smo budni, vplivajo na naše naravnanosti, v stanju sna, ko je naš duh odprt in občutljiv, pa lebdijo nad nami in tkejo sanje. Če prisluhnemo dobrim in se po njih ravnamo, nas usmerjajo na pravo pot. Ko je Iktomi mrežo dokončal, jo je dal staremu vraču, ta pa jo je skupaj z zgodbo prenesel svojim ljudem. Popolni krog je imel v sredini luknjo. Dobro se ujame v mrežo, zlo se v luknji uniči in ni več del našega življenja. 

Lovilec sanj je ročno izdelan predmet, ki temelji na obroču iz vrbovih šib, v katerega je vpletena mreža, okrašena s perjem, zvončki, biseri, barvnimi perlami in drugimi okrasnimi predmeti. Velja za enega najstarejših simbolov spominjanja in obdelave sanj,  ki se uporablja za zadrževanje pozitivnih energij. Obesi se ob oknu v spalnici, kot talisman pa v avtomobilu ali na hišnem pragu.  Sodobni človek svoje sanje pogosto pozablja, saj se je naučil zanikati vrednost lastne notranje modrosti. Indijanci nad posteljo lovijo svoje sanje in še danes povsem izgubijo občutek identitete z družino, plemenom in celotno skupnostjo, če se ločijo od svoje sanjske tradicije. A ko jih kdo vpraša za nasvet, kako ujeti svoje sanje, je odgovor preprost: verjeti moraš vanje!

Ta Indijanski simbol je meni osebno najbolj pri srcu…

Odgovor misijonarju, 1805.       RDEČA SUKNJA – SAGOJEVATA, SENEKA

Prijatelj in brat. Po volji Velikega duha smo se danes srečali tukaj! On ureja vse reči in za posvet nam je dal lep dan. Odmaknil je svoje oblačilo in odstrl sonce, da svetlo sije na nas. Naše oči so odprte in njih pogled je jasen; nismo si zatisnili ušes in razločno smo slišali tvoje besede. Za vse to se zahvaljujemo Velikemu duhu, njemu in samo njemu.

Brat. Ti si zanetil posvetovalni ogenj. Na tvojo prošnjo smo se danes zbrali tukaj. Pozorno smo poslušali, kaj si nam imel povedati. Prosil si nas, naj spregovorimo odkrito. To nas močno veseli; kajti potemtakem stojimo pred tabo pokonci in govorimo, kar imamo v mislih. Vsi smo slišali tvoj glas in zdaj vsi kot eden govorimo s tabo. Enih misli smo.

Brat. Praviš, da hočeš odgovor na svoje besede, preden odideš. Prav je tako, saj si daleč od doma in nočemo te zadrževati. A najprej se bomo ozrli malo v minule čase in ti povedali, kaj so nam pravili očetje in kaj smo slišali od belih ljudi.

Brat. Prisluhni, kaj ti imamo povedati: Nekoč so imeli naši predniki ta velik otok v svoji lasti. Njihova bivališča so se raztezala od vzhajajočega do zahajajočega sonca. Veliki duh ga je ustvaril in ga dal Indijancem. Za hrano je ustvaril bizona, jelena in druge živali. Naredil je medveda in bobra. V njihove kože smo se oblačili. Naselil jih je po vsej deželi in nas naučil, kako naj jih lovimo. In dal je zemlji rojevati koruzo za kruh. Vse to je napravil za svoje rdeče otroke, zato ker jih je imel rad. Če je kdaj prišlo do prepira zavoljo lovišč, smo se po navadi hitro pobotali, ne da bi teklo dosti krvi. Toda prišel je dan zla. Tvoji predniki so prepluli veliko vodo in pristali na otoku. Ni jih bilo veliko. Našli so prijatelje, ne sovražnike. Povedali so nam, da so zbežali iz svoje dežel in da so prišli sem, da bi v miru živeli v svoji veri. Prosili so za majhen kos zemlje. Usmilili smo se jih in ugodili njihovi prošnji, naselili so se med nami. Dali smo jim koruze in mesa, oni pa so nam v zahvalo dali strup.Takrat so beli ljudje našli našo deželo, brat. Poslali so vesti in še več jih je prišlo med nas. A nismo se jih bali. Sprejeli smo jih kot prijatelje. Klicali so nas bratje. Verjeli smo jim in jim dali še več zemlje. Sčasoma so se hudo namnožili. Hoteli so še več zemlje; hoteli so našo deželo. Oči so se nam odprle in v naše misli se je naselila skrb. Prišlo je do vojn. Za boj z Indijanci so najemali Indijance in mnogo naših ljudi je odšlo v smrt. Med nas so prinašali močnega žganja. Bilo je močno in hudo in ugonobilo je na tisoče ljudi.

Brat. Naša selišča so bila nekoč velika, vaša pa majhna. Zdaj ste postali veliko ljudstvo, mi pa imamo komaj toliko prostora, da razprostremo odejo. Imate našo deželo. A vam še ni zadosti, vsiliti nam hočete še svojo vero.

Brat. Še me poslušaj. Praviš, da so te poslali, da nas naučiš, kako moramo častiti Velikega duha, da bo njemu po volji in da bomo, če se ne oprimemo vere, ki jo učite vi, beli ljudje, onkraj nesrečni. Praviš, da imate vi prav in da smo mi izgubljeni. A kako naj vemo, da je to res? Vemo, da je vaša vera zapisana v knjigi. Če je namenjena tudi nam, tako kot vam, zakaj nam je Veliki duh ni dal, pa ne le nam, zakaj ni dal našim prednikom vednosti o tej knjigi in z njo vred pripomočkov, da bi jo razumeli? O njej vemo le to, kar ste nam povedali vi. Kako naj vemo, čemu naj verjamemo, ko ste nas beli ljudje že tolikokrat prevarali?

Brat. Praviš, da je le ena pot v čaščenju in služenju Velikemu duhu. Če je le ena vera, čemu ste vi, beli ljudje o njej tako različnih mnenj? Zakaj se vsi ne strinjate, saj znate vsi brati knjigo?

Brat. Mi teh reči ne razumemo. Pripovedujete nam, da je bila vaša vera dana vašim prednikom in da je prehajala od očeta na sina. Tudi mi imamo vero, ko je bila dana našim prednikom, in ti so jo predali nam, svojim otrokom. Mi častimo na tak način. Naša vera nas uči, naj bomo hvaležni za vse, kar prejmemo; naj ljubimo drug drugega in naj bomo složni. Mi se o veri nikdar ne prepiramo.

Brat. Vse nas je naredil Veliki duh, toda med svojimi belimi in rdečimi otroci je naredil velik razloček. Dal nam je različno barvo kože in različne šege. Vam je dal umetnost pisanja. Nam zanjo ni odprl oči. Vemo, da je tako.  Če je naredil med nami tolikšen razloček v drugih rečeh, čemu ne bi sklepali, da nam je dal tudi različno vero, pač po našem umevanju? Velik duh dela vselej prav. Ve, kaj je za njegove otroke najboljše; mi smo zadovoljni.

Brat. Nimamo namena uničiti tvoje vere ali ti jo vzeti. Hočemo le živeti v svoji.

Brat. Praviš, da nisi prišel po našo zemljo ali denar, temveč da nam razsvetliš duha. Zdaj ti pa povem, da sem bil na vaših srečanjih in da sem videl, kako si nabral denar. Ne morem reči, čemu je bil ta denar namenjen, morda je bil za vašega duhovnika, a če bi se prilagodili vašemu mišljenju, bi ga morda hotel tudi od nas.

Brat. Povedali so nam, da pridigaš belim ljudem v tem kraju. Ti ljudje so naši sosedje. Poznamo jih. Malo bomo počakali in videli, kako tvoje pridiganje vpliva nanje. Če se bo izkazalo, da dobro dene, da so postali bolj pošteni in manj nagnjeni h goljufanju Indijancev, bomo znova premislili, kar si nam povedal.

Brat. Zdaj si slišal naš odgovor na tvoje besede in več ti nimamo povedati. Ko se razidemo, te kos poti pospremimo v upanju, da ti Veliki duh nakloni svojega varstva na poti in te srečni privede nazaj k prijateljem.

…. se nadaljuje….

 Skupina Kontrabant ima en odličen komad: ”Komaj čakam, na pomlad in na regrat u salat… ”

Drage in dragi moji! Spremenila sem se v gosenico! Zeleno. Žvečim in žvečim in uživam ob tem prekrasnem grenkem okusu. Moja mama je poskrbela za zadostno količino te trave, ki se imenuje regrat in jaz samo jem, žvečim, meljem… pa ne zato, ker so mi zdravniki ob zadnjem laboratorijskem pregledu napovedali slabokrvnost, ampak enostavno zato, ker pomladi ne znam preživeti brez te trave. Moj Indijanec mi je rekel, da sem prava krava, ampak sem mu hitro razložila, da krava nikakor ne morem biti, ker sem premajhna in presuha in še vimen niti približno nimam tako velikih, kot recimo mlada krava kaj šele una ta prava, mlekarica. No, roge že pokažem tu pa tam, saj jih moram, če ne, je lahko ketna hitro prekratka. Tega pa ne dovolim. Zato sem lepa zelena gosenica in saj veste, kaj se iz gosenice razvije? Jaaaaa, prelep metulj! Saj se vam bom pokazala, ko bo pravi čas za to!