ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Naj vam zaupam nekaj misli, ki so jih povedali Indijanci… v teh letih, ko brskam za temi ljudmi, se mi jih je že kar pošteno nabralo   Uživajte ob prebiranju in če se bo katera misel še posebej dotaknila  vašega duha, si jo prepišite in si jo preberite večkrat na dan. Imajo zdravilne učinke…  preverjeno »by my self « 

Veliki duh, ne dovoli mi, da bi sodil človeka, preden nisem prehodil vsaj milje v njegovih mokasinih. (neznani apaški bojevnik)

Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, boste ugotovili, da denarja ne morete jesti (Cree Indijanec)

Tri najslabše stvari so: neumnost, lenoba in strahopetnost (Tecumseh- Shawnee)

Kadarkoli rdeči človek zagleda nekaj veličastnega v naravi, se ustavi in jo slavi. Ni mu potrebno slaviti enega samega dneva od sedmih, ker so mu vsi enako sveti. (Ohyesa- Sioux)

Ali veš, da drevesa govorijo? Da, natanko to počnejo. Govorijo med sabo in govorijo s tabo, če jih poslušaš. Vendar beli ljudje ne poslušajo. Nikoli niso želeli poslušati nas Indijancev in bojim se, da niti drugih glasov iz narave ne bodo poslušali. Jaz sam sem izvedel veliko od dreves: včasih nekaj o vremenu, drugič o živalih, pa tudi o velikem duhu. (Tatanga Mani Stoney )

 Knjige belega človeka mi ne zadostujejo.Veliki duh mi je dal možnost učiti se v visoki šoli narave- gozdov in rek, gora in živalskega sveta. ( Tatanca Mani- Stoney) 

Obstaja več poti, ki vodijo od življenja k življenju, obstaja več načinov - ljubiti, obstaja več načinov najti samega sebe v drugem človeku in več načinov premagati nasprotnika.

Kdor ne zna ljubiti samega sebe, ne more drugega. Kdor se sramuje svojega telesa, se samega življenja. Kdor ima svoje telo za “umazano” je izgubljen. Kdor ne zna spoštovati tega, kar mu je bilo dano že z rojstvom, ne more ničesar v resnici spoštovati (Eine Nootka)

Kako srečen sem jaz? To je najvažnejše vprašanje v življenju. Za Indijanca uspeh ni v tem koliko zasluži ali kakšen je njegov položaj v družbi, pač pa v tem- kako srečen je. (Beryl Blue Spruce Pueblo Indianer )

Ljudje, ki samo delajo, nimajo časa za sanje. Samo kdor sanja, lahko pride do modrosti. (Smohalla- Nez Perce)

S pomočjo sonca je bila ustvarjena zemlja. Zemlja in jaz sva eno. Ta, ki ima pravico odločati o zemlji, je ta, ki jo je ustvaril. (Chief Joseph- Nez Perce)

S klikom na spodnji link se boš na lastne oči prepričal/a, kaj se ti plete po nezavednem

 Vstop dovoljen samo resnim ljudem, ki si resnično želijo ozavestiti nezavedno!

http://www.hurikani.com/sale/podsvjest.HTM

Nekoč, nekje, kdo ve…

Te bom prijela za roko.

Ti pokazala bom prelepo svetlo nebo.

Nekoč, nekje, kdo ve…

Ti bom narisala nameh na tvoj obraz.

Te bom potolažila,

ko prišel bo pravi čas.

Nekoč, nekje, kdo ve…

Bom tvoj golob miru.

Bom tvoj guru.

Nekoč, nekje, kdo ve…

Do takrat,

še naprej bodi to kar si.

Do takrat,

še naprej manipuliraj z ljudmi.

Do takrat,

še naprej druge krivi za svoje laži.

Do takrat,

še naprej prizadevaj ljudi.

Do takrat,

še naprej glej mimo ljudi.

Do takrat!

Nekoč, nekje, vem…

da počakala te bom.

Te nežno objela

in počasi učila,

da uvidel boš

napake svoje

in spoznal boš,

da to življenje

je samo tvoje!

            (ajerdnA)

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj včasih molčim.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj v prazno strmim.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj tako dobro te poznam.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj rada te imam.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj si samote zaželim.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj vseh svojih misli glasno ne izgovorim.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj jočem v temi.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj tako pomemben si mi.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj me sonce razveseli.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj me laž zaboli.

Nikoli ne boš izvedel,

zakaj ljubim lahko tako močno.

Nikoli ne boš izvedel…

Nikoli!

Ker tebe druga si zdaj želi.

                        (ajerdnA)

Veliki bojevnik in videc plemena Hunkpapa Teton Su, ki je bil vselej pokonci pred zoro in je rad hodil bos po jutranji rosi:  “Bratje, glejte, pomlad je prišla. Zemlja je sprejela sonce v objem in kmalu bomo videli sadove njune ljubezni! Slednje seme se je prebudilo in prav tako tudi vse živalsko življenje. Po tej skrivnostni sili imamo tudi mi svoje bitje in zato priznavamo svojim sosedom, celo svojim živalskim sosedom, enako pravico do bivanja na zemlji.

Toda, poslušajte me, ljudje, zdaj imamo opravka z drugo raso – majhno in šibko, kot so se naši očetje prvikrat srečali z njo. Zdaj ga imamo s silno in naduto. Čudno je, kako jih žene obdelovat zemljo, obsedeni so z ljubeznijo do lastnine. Ti ljudje so napravili mnoga pravila, ki jih bogati lahko kršijo, revni pa ne.  Od revnih in šibkih pobirajo dajatve, da bi podpirali bogate, ki vladajo. Trdijo, da je naša mati, zemlja, njihova, in z ograjami preganjajo sosede; kazijo jo s svojimi poslopji in odpadki. To ljudstvo je kot pomladanski hudournik, ko prestopi bregove in ugonobi vse, kar mu je napoti. Z njimi se ne da živeti drug poleg drugega. Le sedem let je od takrat, ko smo sklenili pogodbo, s katero nam je bilo potrjeno, da bo bizonova dežela naša na vekomaj. Zdaj groze, da nam jo bodo vzeli. Bratje, ali se bomo uklonili ali pa jim bomo dejali: najprej me ubij, šele nato mi boš vzel očetnjavo.”

“Vsi naj vedo, da nimam namena prodati niti koščka naše dežele, pa tudi ne maram, da belci sekajo naša drevesa ob rekah, že zlasti pa ne hrastov. Najraje imam majhne hrastove gaje. Rad jih gledam, zato ker zlahka prenašajo zimske viharje in poletno pripeko in je videti, da jim - podobno kot nam - dobro denejo.”      Sedeči bik

Možakar vstopi v trgovino in pri mladi prodajalki naroči 10 dag pariške klobase. Prodajalka nareže klobaso, jo  položi na tehtnico in vpraša: “12dag je, jo lahko zavijem?” Možakar zavije z očmi: “Rekel sem 10 dag, prosim, da to upoštevate!” Prodajalki ne preostane drugega kakor, da odstrani dve rezini klobase in vpraša: “Devet dag je, bo v redu?” Možak nejevolno zmaja z glavo: Devet ni 10. Rekel sem 10 dag.” Prodajalka doda eno rezino nazaj: “Ali je lahko 10 dag in pol?” Možakar pa vzroji: “Ali res moram stokrat ponavljati?! Hočem 10 dag in pika!” Prodajalka se nagne k njemu in ga po tiho vpraša: “Me lahko prosim primete za prsi?” Možakar je šokiran in zmedeno vpraša: “Zakaaaj pa zdaj to?” Prodajalka pa mirno odvrne: “Kadar me kdo jebe, mi je všeč, če me zraven drži za joške!”

Slovenski misijonar Friderik Irenej Baraga (1797 – 1868), prvi škof Gornjega Michigana, se je naselil med Odžibvejci v času, ko jih je prodiranje belcev že spravilo v hudo stisko in lakoto. Svoje videnje Indijancev je popisal v knjigi »Popis navad in zaderžanja Indijancev Polnočne Amerike«, ki je izšla v Ljubljani leta 1837. Prav tako v Ljubljani je izpod njegovega peresa izšel odlični in obsežni slovar odžibvejskega jezika in slovnice. V odžibvejščini je pisal tudi knjige katoliške vsebine za Indijance.

»Od izreje indijanskih otrok se ne more veliko posebniga povedati. Indijanski starši svoje otroke zlo ljubijo, veliko bolj, kakor otroci starše. Pa ta ljubezen je zgol natorna, in ni po pameti, ker puste otrokom vse storiti, kar sami hočejo. Otroci tedaj kmalo oblast nad starši dobe, in v več hišah se vidi, se otroci zapovedujejo, starši pa ubogajo. Otroke tepsti je v malo kterih krajih navadno, ker se indijanom gerdo zdi, otroke pretepati.«

»Prav čudno je, da v raznih jezikih severnoameriških Indijancev ni najti nobene kletvice in tudi nimajo besede – preklinjati!« (Friderik Irenej Baraga, 1832)

»Čeprav morajo Indijanke preskrbeti vsi kurjavo, peči kruh in kuhati, pa njihovo opravilo verjetno ni težje od dela belk… prav gotovo pa nimajo niti pol tolikšnih skrbi… Malo potreb imajo in te je lahko zadovoljiti; skrbe pa le za današnji dan… Če je bil med ljudmi kdaj mir, potem je bil v minulih časih, kadar ni bilo vojn, med ljudmi, ki jim danes pravijo divjaki.«

»Nikdar nisem rekel, da je zemlja moja in da lahko z njo delam, kar hočem. Pravico do lastnine zemlje ima tisti, ki jo je ustvaril. Jaz imam pravico živeti na svoji zemlji, vam pa puščam pravico, da živite na svoji.« (poglavar Joseph)

… se nadaljuje…

Pri nas, na koroškem imamo kar nekaj lepih učnih poti. Tako sva se prejšnjo nedeljo (25.02.), kjub oblačnemu vremenu s mojim Indijancem odločila, da eno takih poti tudi sama prehodiva. Odločila sva se za Meškovo pot. Do cerkve sv. Roka sva se lepo pripeljala z avtom nato pa pot pod noge… in tako sva prehodila:MEŠKOVA POT  (14 km) sv. Rok - sv. Neža - sv. RokFran Ksaver Meško, župnik in pisatelj, je bil skrben “pastir” svojim Selancem. Če je bilo treba, se je v hudi poletni vročini podal na dolgo pot od sv. Roka do sv. Neže,, da bi izprosil dežja za žejna polja in travnike! Čestokrat so se mu na tej poti pridružili krajani. Starejši domačini pravijo, da se je to tako obneslo, da so bili včasih Meško in verniki mokri od dežja, še preden so prišli do sv. Neže. Meško in njegovi farani so, pred ne še tako davnimi časi, s svojimi koraki naredili pot, po kateri boste hodili in ki smo jo v spomin nanj in na njegove Selance poimenovali “Meškova pot”. Ko boste stopali po poti tega velikega moža, na katerega so tukajšnji krajani še posebej ponosni, pustite, da tudi vas prevzame življenje, ki utripa v spokojnosti narave.   1 Cerkev sv. Roka (580 m n.v.). Pot se prične pri cerkvi sv. Roka na Selah  2 Meškova soba v “farofu”.  Pot boste pričeli na kraju, kjer je F.K.Meško živel, delal in kjer je našel tudi svoj zadnji počitek. Preden se odpravite po njegovi poti, se v Meškovi spominski sobi pobliže srečajte z njegovim življenjem! Meško je živel na Selah od leta 1921 do januarja 1964, ko je legel k zadnjemu počitku. Ko boste od tukaj zastavili korak po njegovi poti, pojdite v miru in z ljubeznijo do narave ter ljudi, ki jih boste srečevali! 3 Kapelice - božja znamenja. Pot se nadaljuje mimo znamenj, ki so jih v preteklosti ljudje postavljali v zahvalo za ozdravitev po hudi bolezni, vrnitvi mož iz vojne ali pa kot prošnjo za zdravo in srečno življenje na kmetiji.Pri marsikateri kapelici, ki jo boste srečali ob poti, je Meško rad posedel. 4 Hrasti ob poti v družbi lip. Stoje tam doli v moji domovini - in drugod pač prav tako - kje ob robu smrekovega in hojkinega gozda stari hrasti, resni varuhi v ta svetišča narave. Pa leže človek ob lepem poletnem dnevu v njih senco, pod tiste široke veje, ki se razpenjajo nad človekom kakor mogočna pahljača in mu pahljajo prijeten hlad v obraz, sem iz iglastega gozda, te velike kadilnice v naravi božji, pa se preliva ščemeči, a vendar tako prijetni vonj smole - ej, kak blagoslov in kaka dobrota velikega Stvarnika! …Kar zazvene v ta mir od nekod dalje notri iz gozda pridušeni glasovi, udarci sekire. Morda podira kmet s sinom ali s hlapci, pomisli samotni počivalec in sanjalec; morda bo zidal, dom popravljal, morda skrbi že za zimo, drva napravlja, morda jih bo prodal, davek bo treba plačati; mogoče je le delavec, drvar, ki seka za gospodarja; morebiti oglar, oglenico bo treba postaviti in zanetiti, mogoče pa le gozdni tat, kak siromak, kako ubogo sušino seka, za orodje potrebuje les. Vse mogoče se godi v gozdovih, poln skrivnosti je les… Nekako tožeče neso ti glasovi skozi sanjavi gozdni mir. (Fran Ksaver Meško,1946, Novele, Hrast) 5 Kmetija Breznik. V poletni vročini se popotnik lahko ustavi in okrepča v prijetni senci vrtne ute - “somer friš”, kot jo imenuje gospodar; pozimi pa v topli sobi domačije. 6 Samčeva kašta. Ta kašta je ena redkih, ki so se še ohranile na Selah. V preteklosti so ljudje v teh stavbah hranili žito, suho sadje in orehe, pod stropom pa je visel kakšen kos suhega mesa ali klobase za priboljšek. Kašti, ki so jo oblikovali pravi mojstri domače obrti, se že pozna zob časa. 7 Strnjeno naselje petih domačij (vas Sele). Značilnost koroškega podeželja so kmetije, oblikovane v celkih. To so zaokrožene posesti v enem kosu. Njive in travniki obkrožajo stanovanjska in gospodarska poslopja, vse skupaj pa zaokrožujejo še gozdovi. Večina kmetij na Selah in Vrhah je v obliki celka, le tu je ob poti strnjenih več kmetij in temu delu pravijo domačini “ves” (vas Sele). 8 Razpotje Meškova pot zavije na razpotju, pri zanimivi združbi lip, desno in se nadaljuje po stari globači med njivami in travniki, ravno toliko nagnjenimi, da se voda ob deževju dobro odteka. Objemite s pogledom to bogastvo; ravnica, travnik, njiva, rob gozda porasel z grmovjem, šipkov grm, češnja ob poti, stare hruške in mogočni hrast. 9 Jurjevka . Gozdnata vzpetina na vaši levi, za velikim hrastom z lovsko opazovalnico, je Jurjevka.  10 Strčkov britof .   11 Kmetija Pernjak. V hladu gozda, ob šelestenju listja in pesmi, ki prihaja iz krošenj dreves, boste prispeli do Pernjakovih travnikov. Z roba gozda se odpre čudovit pogled na Vrhe; Pežlov vrh in del Sel, v ozadju se mogočno razteza Pohorje s svojimi planjavami.  Pod seboj boste zagledali Pernjakovo domačijo.  12 Dularjev graben (440 m n.v.). Pot vas bo ob robu gozda pripeljala v Dularjev graben, kjer boste prečkali asfaltno cesto in se podali v hrib, ponovno v zavetje gozda. Če boste tod hodili konec junija ali v začetku julija, se boste ob poti lahko naužili tudi sladkih borovnic.  Ko boste premagovali prvi vzpon, ne pozabite, da osvajate Vrhe! Napor vam bo poplačan s čudovitim pogledom na Uršljo goro. Njene prepadne stene pod vrhom so dostopne samo gamsom in alpinistom, čisto spodaj pa je skrito Ivarčko jezero. Gobarjem bo na tem delu prav gotovo poskočilo srce, ko bodo izpod listja izbrskali kakšno gobo!ZDAJ PA POZOR! Do sem sva pot prehodila brez problema, potem pa sva se…. IZGUBILA! Ta Dularjev greben… res, da sva prilezla že kar pošteno utrujena na Vrhe, ampak na drugem koncu, kot bi bilo potrebno! Zato sva se po najini pameti odločila, da se počasi vrneva nazaj (počasi… hm, skupaj – tja in nazaj - sva hodila 4 ure!) In tako sva naredila »najino pot«… J  prehodila sva dobrih 8km… šola, ki naju je naučila nekaj: vedno se predhodno dobro seznanite s samo potjo, najbolje, da koga vprašate in se res dobro informirajte, da boste željeni cilj potem dosegli in ga seveda tudi videli! Midva, ki sva skorajda »domačina« tukaj sva pošteno »zabluzila«! In ne mislite, da če boste na kakem biltenu videli vse jasno in krasno, da bo tako tudi na sami poti… razen, če ne boste imeli vodiča!

Ampak ne misliva odnehati! Drugič bova prehodila še drugi del poti in poskrbela vam bom tudi nekaj najinih fotk… do takrat pa upam, da ste vsaj uživali v najinem prvem delu najinega »romanja«! Saj pravim! DOBRA VOLJA JE NAJBOLJA! (Kekec)

Danes sem bila kot ta papagaj! Na kolesu namreč. Letos prvič. Če me ne vidiš dobro, klikni na sliko za povečavo ! Enostavno ni šlo drugače, “gonilo” se mi je petsto na uro! Čeprav je moj Indijanec malo zajamral, da je še premrzlo za na kolo (kar je pomenilo, da sem se oblekla preveč in mi je bilo zato tudi potem pošteno vroče na bayku!!!) se je le spravil skozi vrata najinega stanovanja. Pa sva zajahala… vsak svojega. Ampak moj je imel prazno gumo, kar je pomenilo obisk bencinske črpalke. Hvala bogu, da jo imam blizu. No, ko sva odpravila začetne tehnične pomanjkljivosti sva se enostavno podala oz. zapeljala dogodivščini na proti. Dan je bil danes tak, kot da si ga narisal! Žafran je poskrbel za lepe vijolične odtenke na travnikih, ljudje že veselo nabirajo regrat in s tem skrbijo za zadostno količinio železa v krvi. Na eni kmetiji se je nek petelin tako drl, da je bilo že kar smešno. Po moje je samo tako veselo pozdravljal današnje res tople sončne žarke… No, pa sva “prebincala” dobrih 20 km. Za prvič več kot odlično. Saj veste, lepo počasi do tiste ta prave kondicije… Pismo, je pasalo! Čeprav me sedaj malo boli rit (jutri bo šele veselje sedet v pisarni ). Ampak vseeno se počutim fantastično! Upam, da ste tudi vi uživali v današnji res sončni nedelji!