O Marija, pomagaj… mi jutri!
Danes popoldan sem se prepustila svojima dvema sinovoma. Ideja je padla, gremo metat na koš. Vredu, sem si mislila, kako urco, urco in pol pa bom že preživela, čeprav me niti malo ni mikalo po kakšnem večjem fizičnem naporu. In smo šli. Dobra volja je
najbolja, to je povedal že Kekec in s takim duhom sem začela metati na koš. Pa saj še kar znam, čeprav ne vem, kdaj sem na zadnje imela žogo v rokah. Od nekod se je pojavilo še sonce tako, da mi je hitro postalo pošteno vroče. He he, maščobne blazinice so pač začele “popuščati”. Nakar dobimo mi trije povabilo, če gremo igrati tekmo z še eno družinico pod košem. No, pa naj bo, čeprav mi je moj angel že začel veselo vpiti, da nimam kondicije in da naj bom zmerna… Zmerna, jaz? In tako sem iz metanja na koš prešla v igranje košarke… No, na koncu smo odigrali štiri tekme do 21 točk in vmes še nekakšnega indijančka… ne me vprašat, kako in zakaj, ker sem odnesla samo to, da je treba “trofit koš”. Urica in po pa je stekla kar na tri ure in potem smo se preselili še na nogomet, tako da me še sedaj (in me še bo!) bolita palca na nogah. Krivec je bil sinov sošolec, ki kar ni mogel skriti začudenja, da ima njegov sošolec mamo, ki se še vedno veselo podi za žogo. Na koncu pa imam občutek, da je fant prav pošteno užival v naši družbi, ko je le premagal začetno sramežljivost (več kot očitno mu to, da igra z “mamo” ni šlo v glavo…). No in tako pride trenutek, ko je mama, to sem jaz, rekla:” ne morem več!” In pogled na uro pokaže pol osem zvečer… Kam je izginil čas, nimam pojma, moram pa napisati še to, da sem vmes pretekla še en krog z mlajšim sinom okoli stadiona (če ga še zmorem v enem kosu, seveda…). Bilo je super, to lahko zagotovim in moram napisati še to, da sta moja sinova zopet potegnila najboljše iz mene, ker nimam pojma od kod mi toliko energije za vso to “letanje” po igrišču! Zlata sta! No, zlata pa bom tudi jaz jutri, če se bom uspela vstati iz postelje, ker se že sedaj moje telo zelooo čudno obnaša. Pa športni pozdrav!
