Pravljica za razmisek…
Deček je šel prvič v šolo, dobil je barvice in risal. Prebarval je list z barvami, kot jih je videl. Učiteljica vzklikne: “Kaj pa počneš, mladi mož?” “Rože slikam,” ji reče. In ona: “Zdaj ni čas za umetnost! Sicer pa, rože so zelene in rdeče! Dovolj časa imaš, mladi mož, da narediš stvari takšne, kot morajo biti. Misliti moraš tudi na druge, saj nisi edini!” In še to: “Rože so rdeče, mladi mož! In listi zeleni. Ni treba, da vidiš rože drugačne, kot so od nekdaj bile.”
Deček pa pravi: “Toda v mavrici je toliko barv, toliko v jutranjem soncu,
in rožah, in jaz vidim prav vse!” “Dobro,” odvrne učiteljica, “veš, nisi priden,
predpisano je, kakšne morajo biti stvari, zato boš naslikal rože takšne, kot so.
Torej, ponovi za mano: Rože so rdeče….” Toda deček odvrne: “V mavrici je toliko barv!” Učiteljica ga pošlje v kot in pravi: “To je samo v tvoje dobro,
v kotu ostaneš, dokler ne narediš tako, kot je treba in dokler ne odgovoriš tako, kot je prav!”
Postal je osamljen, stopil je k učiteljici in rekel: “Rože so rdeče in listi zeleni,…”
Čas je tekel in deček je šel v drugo mesto, v drugo šolo. Našel je učiteljico, ki se je smehljala in rekla: “Risanje mora biti igra. Saj je v roži toliko barv in vse je treba narisati.” Toda deček, zdaj že mladi mož je risal rože v urejenih vrstah, zelene in rdeče. In ko ga je učiteljica vprašala zakaj, je odvrnil: “Rože so rdeče in listi zeleni. Ni treba, da vidiš rože drugačne kot so od nekdaj bile.”
~ Harry Chapin ~
17.04.2007 ob 22:25
Fina zgodbica
Življenjska… Vsi vemo, da nesmiselno biti povprečen ali v ˝kalupu˝, vendar svet dejansko to od nas zahteva…
17.04.2007 ob 22:46
dobra zgodbica
18.04.2007 ob 05:25
Prisrčna in življenska. Spomini so mi pričarali trenutke, ko so me spraševali koliko nog ima krava in kakšne barve je. Pa sem jim jo hitro skiciral. Niso opazili da bi lahko bil…… žal.
18.04.2007 ob 07:24
Človek, ob tej pravljici sem se nekako zavedala, koliko svobode izražanja so nam že v vrtcu oklestili…
18.04.2007 ob 07:25
Jernej, hvala! Upam, da ti še narišeš rožico tako, kot jo ti vidiš
18.04.2007 ob 07:25
Drmagnum, nikoli ni prepozno zato le pogumno zopet svinčnik v roke
18.04.2007 ob 09:07
Uf, me kar razjezi, ko pomislim koliko otroške ustvarjalnosti, kreativnosti in domišljije se že v kali zatre.
Dobra zgodbica, ki odkriva to žalostno resnico.
18.04.2007 ob 11:19
Predvsem na tem področju se pri svoji trudim, da se s kalupi ne obremenjuje. Zadnjič mi zabrusi, da ni nujno, da moja zelena ni njena rdeča, da pač lahko barve poimenujemo enako, vidimo pa po svoje. Se mi zdi, da bom pa neke pojme le morala ukalupit
18.04.2007 ob 13:05
Večina odraslih ti vsiljuje svoja pravila, ko si pa pr tavelikih; ), pa vzameš čopič v svoje roke in rišeš rože vseh barv in velikosti : )
18.04.2007 ob 13:16
Kitti prav imaš. Zato bomo pa sedaj preuredili ta svet po svojih mavričnh barvah.
18.04.2007 ob 20:33
Ni mi všeč prva učiteljica. Svet je tak, kot ga vidimo. V vsakih očeh je drugačen. Kar je prav, drugače bi bilo vse pusto…
18.04.2007 ob 20:36
In ko se spomnim naših rož in hiš, ki smo jih risali v šoli - “vse po istem kopitu”…., v resnici pa je res vse mavrično…kot poezija.
19.04.2007 ob 05:20
Mi smo v vrtcu vsi otroci skupaj naredili veeeeeliiiikaaaanskoooo sliko iz koščkov barvastih papirčkov. Še danes jo kristalno vidim, to je bila prava umetnija. Pozneje, samo tisti mozaik v Daj-Damu, je bil lepši od našega
.
19.04.2007 ob 21:33
Barbarap, na žalost smo vsi šli skozi ta “sistem” okalupljanja
19.04.2007 ob 21:33
Barbiblond, na žalost brez nekaterih kalupov res ne gre, vidim tudi sama pri mojh dveh kojotih
19.04.2007 ob 21:34
Kitti, to je edino pravilno razmišljanje in hvala bogu, da s tem pričnemo čim prej
19.04.2007 ob 21:35
Drmagnum, se popolnoma strinjam s teboj! Kam pa pridemo brez “domišljija”
19.04.2007 ob 21:36
Vlatka, pravljica za mavrične ljudi
19.04.2007 ob 21:37
Grison, da se ga po toliko letih še vedno tako spomniš, pomeni samo to, da je bil resnično unikaten in neponovljiv vendar za vedno zapisan v spominu
23.04.2007 ob 20:17
čivka,
ki s/m/o tako redki kot mavrica