H.B.P.!
Hvala Bogu Petek… in da imam danes ta kratek turnus v službi, do 13ih. Dobro, po 14ih dneh danes zvečer zopet malo pod slušalke in za mikrofon, ker potem me naslednji vikend zopet ni. Menda me že full pogrešajo, vsaj tako pravijo amak jaz vem, da jim manjka samo en delovni osel, tako pač je. Če se pustiš izkoriščati, te izkoriščajo do onemoglosti, če pa se ne pustiš, te pa kvazi pogrešajo… Ampak jaz se s tem ne obremenjujem in ko sem za mikrofonom to naredim zaradi svojega veselja in to je to. Drugače pa je bil ta teden prekleto naporen tako psihično kot tudi fizično. Nisem nekega najboljšega počutja, ker teta, ki menda prihaja iz Amerike le redkokdaj prinese kaj pametnega s seboj in tudi ta mesec ni bil kaj drugačen. V službi pa jao jao jao ljudje… v torek sem napisala v svoj dnevnik naslednje: “Danes bi bila zelooo rada noj. Glavo bi zakopala globoko v zemljo, visoko dvignila rit in se na vse skupi enostavno posrala. Mislim, vse ima svoje meje in danes je to mejo prestopilo že veliko ljudi. Zopet eden takih dni, ko bi vsi vse TAKOJ! Ne vem ali nizka oblačnost res tako vpliva na psiho in razpoloženje ljudi? In ker ne dobijo vsega TAKOJ, začnejo jamrat, kako jih kaj boli, kako se slabo počutijo in TO VREME… bla bla bla! … Ma dobro, kaj, danes je pač oblačen dan. Ja, dež bo, hvala bogu zanj, gozd že pošteno kliče po vodi pa vrta vam danes gospa ne bo treba zalivati, a ni to fajn… Saj za slabim vremenom vedno pride lepše, še vedno je. Aja, križ vas boli? Ne, gospa, to ni zaradi vremena, malo preveč ste delali na vrtu te dni, malo ste se »pretegnili«… O, tudi sonce vas je opeklo? In od tega vas sedaj boli glava? Ma ne gospa, drugič morate prej v senco in piti dovolj tekočine in ne boste imeli teh problemov… Dajte malo poslušat še svoje telo, niste več mladi in sprejmite, da pač v enem dnevu ne morete narediti toliko, kot ste pred petindvajsetimi leti…«
Ampak dobro… vse slabo mine in pride dobro kakor tudi za dobrim pride slabo, tako pač je to naše življenje. Ah, kaj bi se sekirala, danes je lep sončen dan kljub svinjskemu glavobolu. 
Jutri pa bo nov dan in vse se bo lahko začelo znova… no, ne znova, mogoče samo drugače. Me je včeraj poklical Franjo in rekel: “v soboto kurim v Nazarjih, a prideš?” Kar pomeni da grem jutri hodit po žerjavici, juhej, komaj čakam! Kaj več pa napišem v nedeljo, ja? In če mi uspe še kaka dobra fotka vam jo pokažem!
