Hoja po žerjavici
No, pa sem preživela še eno hojo po žerjavici. Bilo je… bom napisala »samo« super, ker bilo je veeelikoooo več, kot samo ta beseda zajema. Sem potrebovala kar dva dni, da sem malo strnila in umirirla občutke v meni, ker težko je pisati o neki zadevi, ki 99% temelji samo na občutenju, lastnemu doživljanju in besede v takem stanju sploh ne povedo tisto, kar se začuti. Ne vem, koliko poznate ta prastari ritual hoje po žerjavici, nekaj si sami lahko preberete tudi na www.hojapozerjavici.com , ki jo vodi Franjo. Ima kar dobro spletno stran in marsikaj si lahko tam »razsvetlite« glede tega. Sicer pa sama sem začela hoditi na žerjavico po rojstvu drugega otroka, ko me je poporodna depresija dobesedno za eno leto zaprla med štiri stene. In pravijo, da ko je učenec pripravljen se pojavi učitelj in tako se je vse začelo. Ko mi je moj dobri prijatelj dejal, da grem na žerjavico in pika!, en teden nisem mogla ne spati in ne jesti. In še cel ritual sem bila trda kot les. Pa sem šla čez… in vame so se naselili neki novi občutki in predvsem zelo zelo močna misel: JAZ ZMOREM! Potem sem se začela na novo osebnostno razvijati, znala sem reči NE, znala sem reči ŽELIM, VZAMEM, MOJE… zopet sem začela upati v življenje in predvsem verjeti vanj. Da sem tukaj z razlogom itd. Cela paleta novih doživljanj se mi je odprla, spoznala sem, kaj so to energije, kaj je to duhovni svet in korak za korakom bila vedno bližje k sebi… Značilno je, da ko enkrat greš čez žerjavico nisi več to, kar si bil še takrat, ko si stal pred žarečo preprogo, ki ima »samo« 800 stopinj. Ne moreš biti več isti, prestopil si mejo in ne moreš si več lagati. To je lahko zelo veliko darilo samemu sebi, mogoče edino, ki si ga lahko iskreno podarimo in si tudi priznamo, da smo to, kar smo, neprecenljivi in neponovljivi. In potem se ti dogaja: spoznavaš nove ljudi, menjaš službo, stari prijatelji se poslovijo, ker si jih »prerastel« in pridejo drugi namesto njih in zopet se učiš in greš naprej…, razideš se s partnerjem, ozdraviš in predvsem je hoja po žerjavici čudovito sredstvo za premagovanje kakršnihkoli strahov. Boljšega recepta za premagovanje strahov ne poznam. In tako je ta ritual postal moje vsakoletno pomaldansko (ali jesensko – odvisno, kdaj začutim glas v sebi) opravilo, ki ga počnem izključno samo za sebe in zaradi sebe od leta 1995. Ko se iz kokota, ki se je čez zimo naredil okoli mene, prelevim v prelepega metulja in začnem nov ciklus spoznanj, osebne rasti in novih doživljanj. Ne štejem več, kolikokrat sem že šla čez to rdečo preprogo pa to sploh ni važno, grem, ko začutim… Včasih koga povabim še zraven ali pa grem po navadi kar sama. Letos sem recimo ta ritual, kot darilo, podarila moji zelo zelo dobri prijateljici Barbari za rojstni dan… Važno je samo to, kar imam sedaj v sebi, kaj vse sem se naučila in koliko od tega lahko razdelim potem med vas. In tega imam veliko. In zaradi tega sem srečna in zadovoljna, zaradi sebe in zaradi obrazov, ki jih ali potolažim ali osrečim. Vsako leto je drugače, vsako leto se pojavijo v meni drugačni strahovi, ki jih prestopim, vsako leto grem na žerjavico z drugačnim razlogom VEDNO pa delam samo na sebi. Saj veste, spreminjamo lahko samo sebe! Mislim, da je bilo to pred dvema letoma, je šel z menoj tudi moj starejši sin in to je bil drugi najlepši občutek v mojem življenju, takoj za občutkom, ko sem to bitje rodila. Uf, pa saj teh zgodb imam še na zalogi, mogoče vam kdaj drugič napišem še kakšno. Za danes pa naj bo dovolj. Če ima kdo od vas kakršnokoli vprašanje glede hoje po žerjavici, ga kaj zanima, svobodno z vprašanjem na dan. Če bom vedela vam z veseljem odgovorim. Kar se pa fotk tiče, ki sem jim vam obljubila, pa bodo objavlene takoj, ko jih vse dobim po mailu (so še v fazi zbiranja J in včasih malo traja ). Veste, kaj mi je naslednja želja? Hoditi po steklu…
