Hoja po žerjavici
No, pa sem preživela še eno hojo po žerjavici. Bilo je… bom napisala »samo« super, ker bilo je veeelikoooo več, kot samo ta beseda zajema. Sem potrebovala kar dva dni, da sem malo strnila in umirirla občutke v meni, ker težko je pisati o neki zadevi, ki 99% temelji samo na občutenju, lastnemu doživljanju in besede v takem stanju sploh ne povedo tisto, kar se začuti. Ne vem, koliko poznate ta prastari ritual hoje po žerjavici, nekaj si sami lahko preberete tudi na www.hojapozerjavici.com , ki jo vodi Franjo. Ima kar dobro spletno stran in marsikaj si lahko tam »razsvetlite« glede tega. Sicer pa sama sem začela hoditi na žerjavico po rojstvu drugega otroka, ko me je poporodna depresija dobesedno za eno leto zaprla med štiri stene. In pravijo, da ko je učenec pripravljen se pojavi učitelj in tako se je vse začelo. Ko mi je moj dobri prijatelj dejal, da grem na žerjavico in pika!, en teden nisem mogla ne spati in ne jesti. In še cel ritual sem bila trda kot les. Pa sem šla čez… in vame so se naselili neki novi občutki in predvsem zelo zelo močna misel: JAZ ZMOREM! Potem sem se začela na novo osebnostno razvijati, znala sem reči NE, znala sem reči ŽELIM, VZAMEM, MOJE… zopet sem začela upati v življenje in predvsem verjeti vanj. Da sem tukaj z razlogom itd. Cela paleta novih doživljanj se mi je odprla, spoznala sem, kaj so to energije, kaj je to duhovni svet in korak za korakom bila vedno bližje k sebi… Značilno je, da ko enkrat greš čez žerjavico nisi več to, kar si bil še takrat, ko si stal pred žarečo preprogo, ki ima »samo« 800 stopinj. Ne moreš biti več isti, prestopil si mejo in ne moreš si več lagati. To je lahko zelo veliko darilo samemu sebi, mogoče edino, ki si ga lahko iskreno podarimo in si tudi priznamo, da smo to, kar smo, neprecenljivi in neponovljivi. In potem se ti dogaja: spoznavaš nove ljudi, menjaš službo, stari prijatelji se poslovijo, ker si jih »prerastel« in pridejo drugi namesto njih in zopet se učiš in greš naprej…, razideš se s partnerjem, ozdraviš in predvsem je hoja po žerjavici čudovito sredstvo za premagovanje kakršnihkoli strahov. Boljšega recepta za premagovanje strahov ne poznam. In tako je ta ritual postal moje vsakoletno pomaldansko (ali jesensko – odvisno, kdaj začutim glas v sebi) opravilo, ki ga počnem izključno samo za sebe in zaradi sebe od leta 1995. Ko se iz kokota, ki se je čez zimo naredil okoli mene, prelevim v prelepega metulja in začnem nov ciklus spoznanj, osebne rasti in novih doživljanj. Ne štejem več, kolikokrat sem že šla čez to rdečo preprogo pa to sploh ni važno, grem, ko začutim… Včasih koga povabim še zraven ali pa grem po navadi kar sama. Letos sem recimo ta ritual, kot darilo, podarila moji zelo zelo dobri prijateljici Barbari za rojstni dan… Važno je samo to, kar imam sedaj v sebi, kaj vse sem se naučila in koliko od tega lahko razdelim potem med vas. In tega imam veliko. In zaradi tega sem srečna in zadovoljna, zaradi sebe in zaradi obrazov, ki jih ali potolažim ali osrečim. Vsako leto je drugače, vsako leto se pojavijo v meni drugačni strahovi, ki jih prestopim, vsako leto grem na žerjavico z drugačnim razlogom VEDNO pa delam samo na sebi. Saj veste, spreminjamo lahko samo sebe! Mislim, da je bilo to pred dvema letoma, je šel z menoj tudi moj starejši sin in to je bil drugi najlepši občutek v mojem življenju, takoj za občutkom, ko sem to bitje rodila. Uf, pa saj teh zgodb imam še na zalogi, mogoče vam kdaj drugič napišem še kakšno. Za danes pa naj bo dovolj. Če ima kdo od vas kakršnokoli vprašanje glede hoje po žerjavici, ga kaj zanima, svobodno z vprašanjem na dan. Če bom vedela vam z veseljem odgovorim. Kar se pa fotk tiče, ki sem jim vam obljubila, pa bodo objavlene takoj, ko jih vse dobim po mailu (so še v fazi zbiranja J in včasih malo traja ). Veste, kaj mi je naslednja želja? Hoditi po steklu…
23.04.2007 ob 22:13
Ta tečni in malo ? bin bi pa res rad nekaj vedel. Od leta 1995 praviš? Torej vsaj dvanajstkrat! In v tem času si: Spoznala nove ljudi,, zamenjala službo, prerastla prijatelje, se razšla s partnerjem, ozdravela in premagala kakršne koli strahove. Koliko od tega “odpade” na eno hojo? Ali se ti strahovi pojavijo nazaj v isti obliki, ali drugačni? Ali imaš že zdaj potrebo po še kakšni seansi? Zakaj sploh potreba po hoji po steklu? Ali ni žerjavica dovolj? Vprašanj je za danes vsekakor dovolj!
24.04.2007 ob 06:33
moram probat. da vidim če zmorem preko sebe.
24.04.2007 ob 08:15
Dobra izkušnja. In dober način za preizkušanje lastnih mej. si mi dala misliti…
24.04.2007 ob 08:32
Ojla Bin! Na eno hojo ti odpade ravno toliko strahov, kot si jih sam pripravljen in sposoben “skuriti”. Saj veš, v otroštvu te je bilo recimo strah čisto nečesa drugega kot sedaj, ko si recimo odrasel. Vendar strahu se nikoli ne rešiš pa naj bo kakršen koli že, ker potem tudi nebi osebnostno rastel, zorel. Meni osebno se stari strahovi niso pojavljali nikoli več, so pa seveda prošli novi, ker kakor je meni rastla samozavest in sem si želela od življenja vzeti “več” so se posledično pojavljali tudi novi strahovi ampak po takšni izkušnji na strahove gledaš iz drugega zornega kota ali če ti napišem tako: nimajo več toliko moči nad teboj, ker veš od kod strahovi prihajajo in junak definitivno postaneš sam pri sebi, ko neko stvar kljub strahu narediš. Ja, tako na grobo sem res šla dvanajstkrat ampak včasih sem šla tudi dvakrat na leto…
Po žerjavici bom hodila tako dolgo, dokler bom ta “klic” še čutila v sebi, bi se ti zlagala, če bi ti napisala, da ali ne. Ma ni ravno potreba glede hoje po steklu, prej radovednost, doživeti nekaj novega v mojih očeh še “nemogočega”, tako kot žerjavica, saj veš, da so nas že kot otroke vzgajali z vzorcem, da ogenj peče itd. Žerjavica je definitivno dovolj, sicer pa sem izgubila strah pred ognjem in namesto strahu imam sedaj zares iskreno globoko spoštovanje do ognja. Upam, da sem zadovoljila tvojo radovednost. Če imaš še kakšno vprašanje sem ti na voljo!
24.04.2007 ob 09:04
M&G, sploh ne dvomim vate, da nebi prišla čez, še posebej, če si človek izzivov
24.04.2007 ob 09:07
Barbarap, no potem pa le razmisli, če boš tudi ti v sebi premaknila kako “mejo”…
24.04.2007 ob 09:44
ugotavljam da bolj ko sem stara, bolj me raznorazni izzivi privlačijo
24.04.2007 ob 09:53
M&G, ja ja, tako se vse začne…
24.04.2007 ob 09:54
čivka samo, da si živa in zdrava heheheheh malo heca
24.04.2007 ob 10:17
Suxa, he he, pa saj veš, da čivke so “caglave”
24.04.2007 ob 11:00
čivka,
mi delaš skomine
24.04.2007 ob 11:02
čivka,
po steklu je še lažje
24.04.2007 ob 11:14
Vlatka, rajca, ha?
Ja, tudi sama mislim, da bi po steklu lahko bilo “kao lažje”… 
24.04.2007 ob 12:48
Hej a prideš v savno maja?
24.04.2007 ob 12:49
Aja, vabilo je na mojem blogu.
24.04.2007 ob 13:06
Bessie, hvala za povabilo ampak me ni doma takrat! Imam že nekaj drugega v planu ampak vseeno uživaj še za mene zraven
24.04.2007 ob 21:05
Hvala čivka, za razlago! Sicer bom svoje strahove držal na distanci na svoj utečeni način, je bilo pa vseeno zanimivo branje. Tistih 800 stopinj, me pa vseeno moti. Občasno delam na obdelavi kovin, in vem, kakšne poškodbe povzroči bližina razgretega predmeta. Kaj praviš, bi se piščančji zrezek kaj spekel, če bi ga med hojo po žerjavici imela zavezanega okrog gležnja? Kajti on se ne more “psihično pripraviti”!
24.04.2007 ob 21:26
čivka,
naj poskusiva skupaj?
25.04.2007 ob 10:31
Bin, ha ha zagotovo bi mu habice mal popeklo
Khm, sedaj te bom mogoče spravila v mali dvom… tudi tukaj se ne pripravljaš psihično enostavno greš in še prej prestopiš v duhovne zakone in to je to 
25.04.2007 ob 10:32
Vlatka, “kamot”
25.04.2007 ob 20:26
čivka,
zmenjeno.
30.04.2007 ob 19:04
Bravo čivka, mi še ni ratalo na takšnole romanje, imam pa druge oblike čiščenja, ki jim tudi mirno rečem hoja po žerjavici. Verjetno v nestresnih pogojih sploh nisem sposobna preživet.