ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Nacionalna RTV snema poučno oddajo za otroke z naslovom DAN NA KMETIJI. Pa pripravijo kamere in kmet začne:   »Ja tkule je. Jest zjutrej ustanem, spijem en štamprle, pa grem u štalo…« Režiser zavpije: »STOOOOOOOOOOOP!!! Poslušte, tovariš kmet, to je oddaja za otroke, ne morte ga tlele srat z alkoholom, rajš rečte kej druzga. Npr., da ste knjigo prebral al pa kej tacga! »No prov,« pravi kmet »jest zjutri ustanem, preberem eno malo knjigico in grem u štalo. Tam zrihtam živino, pa počistm, pa vmes še kako knjigico preberem (uno, k mam kr u štal). Pol grem pa domu pa se fajn najem pa eno mal bl debelo knjigo preberem, pol se pa mal uležem, pa je… Popoldne greva s Franclnom na njivo al pa u hosto pa še kkšno knjigo prebereva. Zvečer gre pa še Srečo z nama u knjižnico pa tam beremo, beremo… dokler ne reče knjižničarka, da zapirajo. Pol gremo pa domu al pa h Srečotu, k ma doma tiskarno…

“Rodimo se praznih rok in umremo praznih rok. Bila sem priča polnosti življenja - praznih rok.” - Marlo Morgan iz knjige Imenovali so jo Dvoje src

Tako se zadnje dni tudi sama počutim… polno srce a praznih rok. Kam z vsemi temi čustvi? Kam z vsem tem razmišljanjem? Kam z vsemi temi novimi spoznanji? Danes bi bila rada kanja, da bi se dvignila visoko pod nebo nad vse probleme in nad vsa čustva, ki jih trenutno nosi moje srce. Včasih preveč vedeti tudi ni dobro, zna biti hudičevo breme. In pa, ko imaš na nek način zaradi spletov okoliščin zvezane roke, ti potem ne preostane nič drugega, kot čakanje. Čakanje na nekaj **** kar že čutiš v sebi in veš, da je to TO???!! Če se bo sploh kaj zgdilo, ker ni vse v mojih rokah. Stara mama mi je vedno govorila, da je potrpljenje božja mast… samo verjetno mi je bog pozabil dostaviti zadostno količino te masti, ker mi jo prehitro zmanjka ali pa jo jaz prehitro porabim… ne vem! Kar se pa knjige tiče bi tudi sama lahko ta trenutek dvignila rit in odšla med aboridžine. Če je še niste brali mogoče ideja za v prihodnje, kaj brati. Sicer pa je že Morganova lepo napisala v knjigi: “Predlagam ti, da okusiš sporočilo, sprejmeš, kar je v njem dobrega zate, in izpljuneš preostalo; navsezadnje je to univerzalni zakon.” In jaz dodajam k temu: “in potem pogumno dvigni svojo glavo in odidi naprej svojo pot. Tisti, ki te resnično ljubi ti bo sledil. Če ne, ljubi ti njega še bolj in mu pusti naj hodi svojo pot!” No, pa sem si sedaj odgovorila sama sebi, kaj mi je narediti! Danes je lep dan!