ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Zjutraj se zbudim in oooo, Marija! Moje telo je še kričalo po spancu a moj razum je že veselo trkal in opozarjal mojo vest in odgovornost: v službo je treba! Najraje bi si potegnila deko čez glavo in izginila za trenutek ali dva ampak sem vedela, da se bo potrebno tudi s tem dnevom soočiti iz oči v oči. Poslušam. Ptički od zunaj že prav veselo žvrgolijo. Mmmm, pravi jutranji balzam so. In tudi sončni žarko so vztrajno začeli kukati skozi moje žaluzije v sobo. Kaj morem, pomladanska utrujenost me ima v popolni oblasti. Pa se lahko gibljem do nezavesti (tako kot svetujejo že v skoraj vsaki reviji), jem sadje in zelenjavo (kaj drugega že od nekdaj ne jem), pijem veliko tekočine, se zvečer namakam v topli, mlačni, vroči vodi, pijem zeliščne čaje, se izogibam alkoholu (no, zvečer brez eneg piva ne gre, tudi dušo je potrebno zadovoljiti)… Ni haska! Vsako jutro enako: kot da me je ponoči povozil tramvaj. Vstanem. Sicer imam odprte oči ampak to pri meni še ne pomeni, da tudi že vidim… Relacijo do kopalnice imam prešteto v korakih, jih je točno dvanajst in mrzla voda na obraz. Šok za moje dražljaje ampak drugače ne gre. Treba je bilo spregledati. In potem me spreleti meni osebno čudovita pesem od Neže skozi moje (saj ne vem; velike ali male…) možgane:

Okoli vseh drevese se lahko loviš.

Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.

NA NOBENO SE NE NASLANJAJ!

Ne veš, katero je trhlo,

nagnito,

spodkopano,

spodžagano.

Lahko padeš. Hudo.

A to ni najhujše.

Huje je, ker potem sumiš,

da so vsa drevesa trhla,

nagnita,

spodkopana,

spodžagana.

In nenadoma si tako žalosten in sam. (Neža Maurer)

No, jaz nisem bila sama v tistem trenutku, v ustih sem že gostila zobno ščetko. Pa tudi moje oči so že pričele registrirati svetlobo. Uspelo mi je, nov dan: prihajam!