ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

ŠUMENJE LISTOV JE POEZIJA,

BITJE URE JE ZNANOST…

 No, to pa je moj Indijanec! Sicer res, da nima nobenega perja na sebi ampak ga vseeno ne zamenjam za nobenim petelinom pod soncem! Potem moj najstarejši sin! No, dirigira nam itak vsem po vrsti! Faca in pol, vam rečem! Sicer je sedaj pod vplivom pubertete in hormonov ampak kdo bi mu zameril….  No, ta “zajček” pa je moj mlajši sin… duša in pol! Zna pogledati človeku v srce, torej vidi “čez planke”. Danes, ko smo končali z delom smo se malce pošalili na svoj račun. Jaz, kot vedno, s fotoaparatom okoli zato me ne boste našli na nobeni sliki. Če pa me bo kdo od mojih slučajno kje slikal, pa jo prpopam naknadno. 

 Wau!!!! Pa sva uspešno končala najin dopust! Tako delavno kot tudi intelektualno… he he. Vse, kar sva z mojim Indijancem načrtovala nama je uspelo! In danes je padla “flaška”… Nasmeh na najinem obrazu, neizmerno veselje in sreča! Vse, tako kot sva načrtovala in to je TO! No, ta fotka, ki si jo lahko poblilže ogledate s klikom na sliko…no, to pa je zgodba zase. To, kar se vam bo prikazalo je moj izdelek, nastal čisto preprosto, brez ravnila, brez razmišljanja. Enostavno nam sedaj krasi steno. In v njej so vse barve, ki nam od sedaj naprej krasijo dom… mavrični dom! In naj še kdo reče, da pomlad ni začetek na novo…  !

leta 1775 so v Nemčiji ubili zadnjo čarovnico… na žalost ni navedenega imena in priimka, bi bilo zanimivo vedeti kaj več o tej osebi (več dogodkov, ki so se zgodili na današnji dan najdete na tem linku: http://www.rtvslo.si/zabava/modload.php?&cmod=rnews&op=sections&func=read&cmenu=9&c_id=24182 ). In sem dobila navdih, da tudi sama sedaj malo čaram po internetu in poizvedujem o čarovnicah še naprej. Da ne boste mislili, da je bila res tista zgoraj omenjena čarovnica resnično tudi zadnja… Ni bila, vam povem da ne! Ljudsko izročilo res da pravi naslednje: “Ljudje so verjeli, da čarovnice in čarovniki lahko letijo, njihov duh naj bi zapustil telo in potoval po drugem svetu, kjer bi prišel v stik z duhovi in demoni. Ekstatična stanja in trans so dosegali bodisi z rastlinskimi izvlečki bodisi z zvokom, npr. z udarjanjem na boben in s plesom, kot šamani. Ljudsko izročilo pogosto omenja, da se čarovnice zbirajo na dan sabat, ko so hodile v ris plesat in so se zbirale na nekaterih gorah, npr. na Grintavcu, Rogaški gori, Kleku, Slivnici in še kje. Po izročilu naj bi znali predvsem čarovniki - kresniki bliskovito premagovati velike razdalje. Tako čarovnice kot čarovniki naj bi znali tudi spreminjati  podobo, zlasti v živalsko, lahko pa bi postali celo nevidni. Čarovništvo so pogosto pripisovali čudaškim, samotarskim, strah zbujajočim ljudem, z nezaupanjem pa so pogosto gledali tudi na rdečelasce, lekarnarje, duhovnike in puščavnike.”

Pif, sama bi trenutno potrebovala čarovniško palico, ki bi mi prav hudimano prav prišla… moj transakcijski račun se, od kar smo preklopili na eure, čudežno prazni, prehitro za moje pojme, še bolj hitro, kot se je praznil recimo, ko smo imeli še tolarčke… Ta urok je definitivno potrebno spremeniti v pozitivno transakcijo!!! P.s., čarovnice imajo tudi svojo spletno stran in sicer http://www.carovnice.org/interaktivno/ , nikoli ne veš, kdaj ti prav pride/jo…. sem vam že prej napisala, da še niso izumrle……;)

No, nekateri ste danes prav pogumno zakorakali v službo. Jaz pa sem še ta teden na dopustu. Sicer delavnem ampak vseeno. Bo pasalo. Namesto sedenja v pisarni doma pleskati stanovanje. Juhej! Seveda ne bom sama. Tudi moj Indijanec je že danes veselo poprijel za delo. Tako da je otroška soba danes že “sveža” v novih barvah. Bova morala biti kar pridna, ker stanovanje ni majhno in ne moreš verjeti, kako zleti čas… In ne moreš verjeti, kako utrujen si lahko, ko se zvečer “ustaviš” in se vsedeš. Ampak sem zelo vesela, ker bom lahko naše gnezdece odela v nove, sveže barve. Domišljija mi dela 500 na uro in če mi bo pol tega uspelo spraviti na stene bo… bomba, vam rečem! Rada se igram s barvami. Rada se preizkušam v novih stvareh. In rada sem na koncu dela ponosna na samo sebe, ko mi uspe. Ali ni bistvo pomladi… začeti vse na novo, pa čeprav z svežimi barvami na steni v stanovanju? Hja, in da ne pozabim! Kooončno bo pol stvari iz stanovanja romalo naravnost v kontejner! Kakšen osvobajajoč občutek, vam rečem!

Danes popoldan sem se prepustila svojima dvema sinovoma. Ideja je padla, gremo metat na koš. Vredu, sem si mislila, kako urco, urco in pol pa bom že preživela, čeprav me niti malo ni mikalo po kakšnem večjem fizičnem naporu. In smo šli. Dobra volja je najbolja, to je povedal že Kekec in s takim duhom sem začela metati na koš. Pa saj še kar znam, čeprav ne vem, kdaj sem na zadnje imela žogo v rokah. Od nekod se je pojavilo še sonce tako, da mi je hitro postalo pošteno vroče. He he, maščobne blazinice so pač začele “popuščati”. Nakar dobimo mi trije povabilo, če gremo igrati tekmo z še eno družinico pod košem. No, pa naj bo, čeprav mi je moj angel že začel veselo vpiti, da nimam kondicije in da naj bom zmerna… Zmerna, jaz? In tako sem iz metanja na koš prešla v igranje košarke… No, na koncu smo odigrali štiri tekme do 21 točk in vmes še nekakšnega indijančka… ne me vprašat, kako in zakaj, ker sem odnesla samo to, da je treba “trofit koš”.  Urica in po pa je stekla kar na tri ure in potem smo se preselili še na nogomet, tako da me še sedaj (in me še bo!) bolita palca na nogah. Krivec je bil sinov sošolec, ki kar ni mogel skriti začudenja, da ima njegov sošolec mamo, ki se še vedno veselo podi za žogo. Na koncu pa imam občutek, da je fant prav pošteno užival v naši družbi, ko je le premagal začetno sramežljivost (več kot očitno mu to, da igra z “mamo” ni šlo v glavo…). No in tako pride trenutek, ko je mama, to sem jaz, rekla:” ne morem več!” In pogled na uro pokaže pol osem zvečer… Kam je izginil čas, nimam pojma, moram pa napisati še to, da sem vmes pretekla še en krog z mlajšim sinom okoli stadiona (če ga še zmorem v enem kosu, seveda…). Bilo je super, to lahko zagotovim in moram napisati še to, da sta moja sinova zopet potegnila najboljše iz mene, ker nimam pojma od kod mi toliko energije za vso to “letanje” po igrišču! Zlata sta! No, zlata pa bom tudi jaz jutri, če se bom uspela vstati iz postelje, ker se že sedaj moje telo zelooo čudno obnaša. Pa športni pozdrav!

… nesla svoj križ Njemu…

Oče in sin gresta po nakupih. V veleblagovnici sinček vidi polico s kondomi in vpraša očeta: “Očka, zakaj imajo toliko različnih škatlic s kondomi?” Očka odgovori: “Vidiš sin, v teh škatlah so kondomi pakirani po trije skupaj. Te škatle so za srednjo šolo - dva kondoma imaš za petek zvečer in enega za soboto zvečer.” Kaj pa te večje škatle na katerih piše “6 pack”? “Ti pa so za fakulteto. Dva imaš za petek zvečer, dva za soboto zvečer in dva za nedeljo zjutraj” odvrne oče. Nato sin vpraša, za kaj so pa največje škatle z 12 kondomi. Očka malce žalostno: “Tile so pa za takrat, ko si poročen. Enega imaš za januar, drugega za februar, tretjega za marec .”

Ja, res. Zadnja večerja, ostalo pa že tako sami veste, še posebej, če ste brali Da Vincijevo šifro….

No, brez piščančkov bi bili ti prazniki “dolg-cajt”, rečemo pri nas. Predvsem so piščančki na nek način dekorativni navdih pri vsej tej velikonočni ceremoniji. Lahko pa nam dajo tudi duhovni navdih, da se vse začne znova, veselo in živahno… Nekdo pa v njih vidi le prehrambene koristi… ko le-ti zrastejo. Kakor koli že upam, da sedaj že veste, kaj je bilo prej: kura ali jajce? Zagotavljam vam, piščanec je bil nekje vmes