Jao, kok je to hitro minilooooo
In danes sem zopet v kletki… beri v pisarni… Kaj čmo, tako je naše življenje, sami začetki in konci. Kako je bilo? Z eno besedo napisano super! In beseda je meso postala: spoznala še v živo Vlatko in Grisona! Dobra družba vam rečem, en bolj prijazen kot drug in tudi njihova njivica, ki jo Vlatka velikokrat omenja v svojih postih, ima svoj čar in je odlično mesto za sprostitev in “odklop”. Da Gala ne omenjam, navihan kot škrat! Ta bo še “kravžlav” lase 
. Tudi najina gostiteljica, pri kateri sva bivala vse dni je izredno prijazna, ustrežljiva… mogoče sva jo midva malo užalila, ker naju ni bilo skoraj nikoli doma, razen pozno ponoči in od najine družbe ni imela ravno nekega haska… če pa je bilo treba tooooooliko videti in čas je nenormalno bežal in s tem seveda tudi dnevi. Kaj sem videla?? Ma skoraj celo zeleno Istro, prekolesarila sem kar nekaj ušpiljenih hribova ampak so bili vredni mojega truda. Šla sva v jamo Socerb, se klatila po naših kamnitih zalivih (kjer je bilo že skoraj vse slečeno!!!), skočila še na Hrvaško, pa na sveti križ, pav to in uno cerkev… In je minilo “kot keks”! Ekola sedaj pa zopet veselo na delo in v nove zmage, kaj pa drugega. Ta moj opis je danes bolj tak kratek in površen ampak iz enega samega razloga: važno je samo to, da so baterije zopet polne, nasmeh na obrazu in iskrica v mojih očeh!
