Pasja zvestoba in brezpogojna ljbezen
Sama sem imela psa, mešanca med škotskim in nemškim ovčarjem. Ime mu je bilo Medo in ga približno tri leta ni več. Zelo je bil podoben temu na sliki, ki sem jo našla na internetu. Razen goste in dolge dlake je imel konstrukcijo nemškega ovčarja. Imel je vse zato ni čudno, da je vse vračal v neomejeni količini… samo govoril ni, drugo je znal vse. Še vedno vidim njegove tople, rjave, okrogle oči, ki so neverjetno “govorile”. Samo pogledal si ga v oči in ti je bilo takoj jasno, kaj želi… Pogrešam ga, najini sprehodi so bili neprecenljivi! Sporazumevala sva se s pogledi, neverjetno sva se čutila in kadar sem bila žalostna, se mi je vlegel pred noge in me gledal, kot da bi mi želel povedati: “saj sem tu, ne boj se. Čuvam te, nisi sama.” Kadar sem bila jezna, me je lizal po obrazu ali roki, kot da bi mi želel povedati: “daj, da te umijem te jeze, samo škodi ti.” Kadar sem bila srečna, mi je tiščal glavo na prsi, kot bi mi govoril: “ali ni prelep občutek, uživajva ga skupaj. Srečen sem zate!”
Sedaj pa še malo o tem, kaj nas psi dejansko učijo: “Psi imajo telepatske in zunaj čutne sposobnosti - Od njih se učimo predanosti in brezpogojne ljubezni - V starih legendah so si psi priborili pomemben položaj - Cukanje za pasje uhlje menda prežene demone. Psi so poleg mačk najbolj priljubljeni in pogosti domači ljubljenčki. Poleg majhnih puhastih salonskih psičkov imamo tudi velike pasme psov, lovske pse, pse z rodovnikom, mešance itd. Za psa se ponavadi odločijo posamezniki, ki se od njih učijo lekcije brezpogojne ljubezni, zvestobe in vdanosti. Pes svojega gospodarja običajno obožuje, ga v celoti sprejema in ljubi takšnega, kakršen je in tega naj bi se le-ta tudi “nalezel”. Pogosto si postavljamo pogoje, ki naj bi jih izpolnili, da bi končno imeli radi sami sebe. Šele ko bomo npr. shujšali, si pobarvali lase, našli spodobno službo, naredili izpite ali končali šolanje ipd., tedaj se bomo vzljubili in sprejeli, si dopovedujemo. Gre za pogoste miselne vzorce, ki zavirajo naš osebnostni razvoj in duhovno rast. Če se ne zmoremo sprejeti prav takšne, kot smo ta trenutek, brezpogojno, pomeni, da se moramo resno zamisliti nad svojim negativnim miselnim programiranjem. Našemu hišnemu ljubljenčku je seveda popolnoma vseeno, koliko kil imamo, kakšno pričesko ali oblačila nosimo in koliko svojih zastavljenih ciljev nismo dosegli. Takšni, kot smo, z vsemi morebitnimi pomanjkljivostmi in namišljenimi napakami, smo zanj popolni in ljubezni vredni. To je najpomembnejša lekcija, ki jo sporočajo naši pasji prijatelji. Za psa je prav tako zelo pomembno, da je sprejet in ljubljen. Če vestno skrbimo zanj, ga hranimo, se sprehajamo z njim in ravnamo ljubeznivo v vseh pogledih, nas bo razveseljeval in nam v vsakem trenutku dokazoval svojo neizmerno zvestobo, ki jo lahko preberemo v njegovih očeh. Žal pa se nekateri lastniki znašajo nad živalmi, stresajo svojo jezo nanje, jih celo pretepajo, pustijo, da stradajo in jim v poletni vročini ne ponudijo dovolj sveže vode. Ko se kužka naveličajo, ga izpostavijo okrutnim okoliščinam zunanjega sveta in pozabijo nanj. To pomeni, da niso naredili “izpita” iz človečnosti, ki naj bi se je naučili ravno od psa. Njihova srčna čakra je zaprta, kar slej ko prej sproži bolezni srca, pljuč, ožilja, lahko pa tudi vnetje reberne mrene, depresijo, raka in podobne hujše bolezni. Kužek, ki ga kupimo otroku za darilo, ni igrača, ki jo zavržemo tedaj, ko se je naveličamo. Pes je živo bitje, za katerega smo odgovorni od tistega trenutka, ko mu prvič odpremo vrata v svoj dom. Pes se od gospodarja navzame njegove energije, vedenja, posnema njegov način gibanja, tako da si skozi leta skupnega življenja postajata čedalje bolj podobna. Sodobni znanstveniki, ki zavzeto proučujejo telepatske in ekstrasenzorne sposobnosti pasjih ljubljenčkov, so odkrili, da se psi povezujejo s svojimi lastniki na prav poseben način. Med njima se ustvari posebno družabno polje, s katerim sta čedalje bolj spojena. Medtem ko mačka leže na negativno energijsko točko in čisti prostor, se bo pes ležalle na mestu s pozitivno energijo in se sončil v njeni moči, se napojil s pozitivnimi vibracijami in jih vsrkal vase, da bi jih kasneje lahko izžareval navzven. Energija pasje predanosti je v ezoteriki povezana s šestim kozmičnim žarkom. Na ravni te energije najdemo vidne predstavnike posameznih religij, ki predano sledijo zapisanim dogmam, strogo disciplinirane adepte joge, fanatične strankarske privržence in podobno.”
6.05.2007 ob 13:45
…kdo ali kaj ga je nadomestilo?
6.05.2007 ob 16:44
Articulari, nadomestila ga je mačka Pika, tri zlate ribice in dva zajca…
6.05.2007 ob 17:34
….pa jih spraviš čez reko, kot naprimer kozo, volka in zelje?
6.05.2007 ob 17:40
Articulari, brez problema! Zajca preskočita, ribice preplavajo, Piko pa jaz nesem čez
6.05.2007 ob 18:37
čivka, sem nevtralen- v glavnem mačkoljubec, ker mi življenski stil ne dopušča imeti psa in mu nuditi tisto, kar bi mu moral, bi ga pa srčno rad imel, in ga nekoč gotovo tudi bom. le v tisto o mačkah na negativnih točkah mi ne gre v račun. to lahko verjameš le, če verjameš v radiostezijo, hartmanove križe, čakre, aure in podobno.to nima nobene zveze z mačkami ampak s človekovo duhovno usmerjenostjo, kakršnakoli že je.moja ni. zelo dobro pa poznam mačke: prostor za poležavanje si izberejo v glavnem po sledečih kriterijih: topla,po možnosti mehka podlaga;mirno mesto, kjer jih nihče ne bo preveč motil, pogosto omare ali škatle;mesto, od koder imajo pregled nad dogajanjem okoli sebe,seveda predvsem,od koder imajo pregled in nadzor nad verjetnimi skladišči hrane, na primer hladilnikom.tudi mesto, ki ima zanje zanimiv vonj, recimo po njihovem lastniku in hranitelju(gospodarja ne priznajo:)) dokaz lahko najdeš, če imaš nekje v stanovanju “izmerjeno” negativno točko, in nanjo postaviš betonsko ploščo, okoli katere namerno ves čas hodiš rogovilit.mačka gotovo ne bo tja hodila spat.(razen, če je plošča na soncu, ali drugem toplem mestu) tudi mačke znajo gledati in se obnašati zelo zvesto-dva od najinih treh mačkonov v trenutku zlezeta na gospo commonsense , čim se kje vleže in ji mečkajo oprsje,(najbrž so se tega naučili od mene, pa naj kdo reče, da mačke niso učljive, hehe), gledata nadvse zvesto in predeta, da se tresejo zidovi. najlepše pri mačkah pa je, da kakajo na skritih mestih (kot na primer na grisonove cvetlične grede) in ne kjer jih ravno prime.in da se same čistijo,tako, da tudi lezenje na oprsja ni prav nič problematično. ko bom imel psa, in ga dodobra proučil, bom poročal tudi o tem.
7.05.2007 ob 06:36
Nikoli nisem imela psa, sem pa slišala veliko o medsebojni pripadnosti med lastnikom in psom. V Edinbourghu so postavili kip psu Bobbyju, ki je svojega lastnika čuval še 12 let po njegovi smrti, ob grobu.
7.05.2007 ob 11:50
Commonsense, hvala ti za res izčrpno poročilo! Ma kaj pa vem, kaj naj ti odgovorim, ker tudi tega, kar sem objavila v postu nisem spisala na osebnih izkušnjah ampak iz neke zelo stare literature… Če pa malo razmislim in opazujem obanašnje naše Pike pa ti moram napisati, da ona res leži na negativnih poljih energije, včasih pa tudi ne. Imam občutek da je vse nekako odvisno od njenega razpoloženja… He he, ja boga tvoja gospa, da je deležna samomačje masaže, upam da tudi ti še tu pa tam skočiš “vmes”
Upam, da se ti uresniči enkrat želja, da boš imel še pasjo družbo. Imam občutek, da bi res ob uživala drug ob drugem 
7.05.2007 ob 11:52
Barbarap, ljubezen med psom in človekom je res nekaj edinstvenega, ko bi se tudi ljudje med seboj znali tako čutiti in sprejemati…
7.05.2007 ob 14:28
Kužki so obliž na naš vsakdan. Ko jih imaš šele spoznaš kaj imaš.
8.05.2007 ob 11:17
No, Drmagnum, ti že veš, o čem pišeš a ne ?
8.05.2007 ob 11:24
čivka,
jaz sem imela križanca med labradorjem in nemškim ovčarjem. Črnega. Lahko mu pripišem vse te zgoraj neštete lastnosti. In če njega ne bi bilo, bi verjetno že zdavnaj zbolela, ali pa bi se umaknila dosti prej, kakor sem se.
Od njih se lahko res učimo brezpogojne ljubezni.
8.05.2007 ob 21:22
Vsi ste tako pozitivno nastrojeni. Moram malo tudi drugo stran osvetliti.
/Pogosto si postavljamo pogoje, ki naj bi jih izpolnili, da bi končno imeli radi sami sebe. Šele ko bomo npr. shujšali, si pobarvali lase, našli spodobno službo, naredili izpite ali končali šolanje ipd., tedaj se bomo vzljubili in sprejeli, si dopovedujemo./ /Našemu hišnemu ljubljenčku je seveda popolnoma vseeno, koliko kil imamo, kakšno pričesko ali oblačila nosimo in koliko svojih zastavljenih ciljev nismo dosegli./
Ne vem, kako je to pri vas doma. Večina življenskih partnerjev tudi sprejema svojega dragega, takega kot je. (Kot pes?) Samo v tebi je razlika! Ti ne pričakuješ od psa, da bi te ocenjeval. Pa tudi tega ne pričakuješ od njega, da ti bo šel v trgovino, te peljal na svečano večerjo, … Če imaš možnost, si kdaj oglej odnose med samci in samicami v pasjem krdelu. Pa boš videla razlike med človeško in pasjo ljubeznijo! Rad imam živali! Psa si ne “privoščim”, ker mu ne bi mogel nuditi dovolj, za lepo življenje. Smo preveč časa vsi odsotni od doma. Pes pa rabi družbo. @vlatka O “brezpogojni ljubezni” sem že nekje pisal. Privošči si, da bo pes prevzel “pobudo”, da se bo čutil močnejšega, pa boš videla ljubezen. Z velikimi čekani te bo opozoril na tvoje dolžnosti!
8.05.2007 ob 22:08
Vlatka, o to ti pa rada verjamem!
8.05.2007 ob 22:16
Bin, me veseli, da si se oglasil! Dam ti prav, tudi tvoji plati razmišljanja, ker če gremo malo bolj globoko v dano situacijo, izzvzamemo okolje, v katerem psa vzgajamo in kaj vse mu danes lahko nudimo… se poraja vprašanje, kakšen odnos bi bil, če bi jih vzgajali v večjem številu (ko se nebi mogli tako posvetiti samo enemu psu in ga razvajati itd.) in da bi psi imeli bolj svobodno gibanje v okolici (nebi bili pozaprti v pesjakih ali na ketni ali v stanovanjih), bili bolj svobodni na sprehodih, se več družili z ostalimi psi… ja res, kje bi bila potem ta brezpogojna ljubezen do lastnika, ali bi mu potem lastnik še vedno bil edini “center” v njegovem dojemanju in obnašanju… ker dejstvo je da v naravi so živali med seboj za preživetje dovolj krute že same med seboj, da obstanejo in se uveljavijo. Po mojem bi ta ljubezen do tistega, “ki ga hrani” zelo hitro zbledela, kaj praviš?
9.05.2007 ob 13:37
Tudi jaz nisem pokojnega kuža nadomestila z drugim psom, zanimivo. Ker nočem približkov in primerjanja, ga že nekaj let nimamo. Do nadaljnjega. Bravo, čivka, za živalske lekcije.