ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

kotiček za duhovneže

Arhiv za 16.05.2007


Smeh krepa človeka… tudi v postelji!

proteza.jpg

Ribnčanka se obrne v postelji k svojemu možu in reče: “Vejš kuga, lub muj mož, tjeb pa hudu hitru pride zadne cojte.”  On pa odgovori: “Vejš kuga, draga žjana, s’ mejla glih tulk cajta ku jest.” 

Ostareli par leži v postelji:  Ona: “Včasih si me nežno božal, preden sva zaspala …” On se obrne, jo poboža po rami in hoče zaspati. Ona: “Nato si me nežno poljubil ….” On se dvigne, ji da poljubček na lice in se obrne. Ona: “Potem si me pa grizljal po vratu …” On jezno vstane in odkoraka iz spalnice. Ona: “Ja, kam pa greš zdaj?” On: “V kopalnico po zobe!” 

 Po strastni ljubezenski noči on opazi sliko nekega drugega moškega na nočni omarici. Prične ga skrbeti: “Je to tvoj mož?” ”Ne dragi, ni”, odgovori in se tesno stisne k njemu.  ”Morda tvoj ljubček?”  ”Ne, ne, sploh ne”, reče smukajoč se okrog njegovih ušes. ”Torej je to tvoj oče ali brat”, ga zanima v upanju, da bo kaj takega. ”Ne, ne, ne!”   ”Pa kdo je potem to?”, zahteva onže skoraj ukazajoče .  ”To sem jaz pred operacijo!”       

KOMPAS SRCA

indijanka.jpg

Moja duša stopa po samotni poti.

Kot volk samotar se borim

z nočjo in temo.

Moj krik v luno…

Le Bog ve za to!

Kot zavržen otrok se počutim.

Gazim po tej temi,

Strah se globoko zareže mi v kosti.

Moj krik v luno…

Le Bog ve za to!

Tema postane grozljiva.

Iščem luč, pot iz teme.

Orientacija mi izgine,

izgubim se.

Čustva trkajo mi v prsih,

V glavi zvon bolečine močno doni,

Moje telo vsemu temu

Enostavno več ne sledi.

Kam se naj še obrnem,

Na koga se naj naslonim,

Komu naj zaupam?

Moj krik v luno…

Le Bog ve za to!

Noč ima sedaj vso svojo moč.

Hlad preveva skozi moje telo

Razum v meni končno obmolkne.

Počutim se tako majhno in nevidno

In končno se zlijem s to temo.

Nastane nerazumljiva tišina.

Čas svoj ritem izgubi,

Nobenega občutka več v meni ni.

V prsih me duši.

Je smrt edina rešitev

Iz te temne poti?

Moj krik v luno…

Le Bog ve za to!

Začutim nežen počasen utrip.

Preseneti me ta nežen dotik.

Nekaj dogaja se,

Iščem sledi.

Od kod vse to prihaja,

Saj mene več ni?

Iščem in gledam

A še vedno me tema slepi.

Utrip ne preneha,

Bije vedno močneje.

V prsih se mi nekaj premakne,

Nenadna toplota telo mi ogreje.

Utrip bije svoj ritem,

Moj dih se nanj naravna

In v prsih

mi notranji mir zaigra.

Le kaj bije to v meni

In žene kri po žilah mi?

In zakaj kar naenkrat

Moje telo tako žari?

O, moj Bog, ali si to TI?

Zagledam plamen svetlobe

Vendar ne z mojimi očmi.

To neko druge je videnje,

In Bog mi odgovori:

»Ta utrip je tvoj kompas srca.

Z očmi se videti ga ne da.

Vendar poslušaj ga,

Ker samo on tvojo pravo pot pozna.

Večkrat zapri oči in se mu predaj,

Začuti njegov ritem in

Se po njemu ravnaj.«

Še vedno sem sama v temi

Vendar strah me več ni.

Zdaj ne tavam več sem in tja

Moj kompas srca

Me zelo dobro pozna.

Zato mu zaupam in vanj verujem

In sedaj se še tema z mano igra.

Moj krik v luno…

Bog se mi smehlja!

                                      ajerdnA