ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Pa sem imela to čast! Teči zraven štafete mladosti. Še zadnjič je takrat “šla” po Slovenij. Titeja ni bilo več ampak čast, dragi moji, ta čast, da sem lahko jaz tekla zraven mi je prinesel tri dni neprespanih noči od nestrpnosti, pomembnosti naloge. Takrat sem trenirala gimnastiko pri športnem društvu Partizan. Res, da sem bila moj pri  ta mlajših ampah ravno v tem mi je bila hkrati tudi prednost v gibčnsti in hitrosti. In je padla odločitev in so me določili. Spomnim se, da me ni nobeden kaj vprašal ali bi ali nebi ampak takrat sem morala ob določeni uri stati  na določenem mestu v športni opremi, ki mi jo je dal klub. In sem stala. Ko je napočil pravi čas so mi organizatorji zabičali, da moram šopek držati v desni, ne levi roki. In zanimivo tekla sem tudi na desni strani športnika, ki je tudi zastopal Slovenijo na OI v zračni puški. He he, kasneje je bil moj trener, ko sem malo zrasla in sem tudi sama lahko držala puško v rokah. Tekli smo od bivše Name v Slovenj Gradcu naprej po Glavnem trgu mimo cerkve Sv. Elizabete in pred bolnico je bila predaja. Ni bilo velik preteči ampak to ploskanje ob cesti, vzkliki so dali pečat v moj spomin, ki bo ostal za vedno. Luštno je bilo.  Spomnim  se, da je takrat štafeta “prespala” v naši športni hali in da je bilo policije okoli malo morje Potem sem dobila še sendvič in Pingo sok(joj, še sedaj ga vidim pred seboj) in to je bilo vse. Ampak domov sem prišla zelo ponosna na sebe: Zmogla sem!  To čast, ki sem jo kot dekletce nosila v sebi, ko je Slovenija še bila pod Jugo mi pa Slovenija kot samostojna država ni mogla nikoli nadomestiti. Ne v taki meri niti v podobni obliki. “Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo….” Ah, prelepi spomini…. vam rečem!