ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Denar res ni vse!

Obstajajo tudi kreditne kartice in potovalni čeki…

Tesar je končal naporen in trd delovni dan. Žaga se mu je pokvarila in motor majhnega tovornjaka mu ni hotel vžgati. Ko je vozil delovodjo proti domu, je ves čas molčal kot grob. Ko sta prispela do njegovega doma, je svojega nadrejenega povabil, naj stopi z njim. Ob poti je rasla velika pinija, in, ko sta se bližala hiši, je tesar za trenutek postal pri njej in se z obema rokama dotaknil vršičkov njenih vej. Ob odprtju vhodnih vrat doma je doživel veliko spremembo. Njegov napeti obraz se je sprostil v nasmeh ob pogledu na svoja dva otroka. Potem je objel in poljubil svojo ženo. Čez nekaj časa je spremil delovodja nazaj do avta. Šla sta mimo pinije in delovodja je postal radoveden. Vprašal je delavca, kaj je pomenil tisti čudni obred pri drevesu, ko sta vstopala v hišo. »A, to pa je moje drevo težav,« je odgovoril delavec. »Vem, da se ne morem izogniti težavam v službi, toda dobro vem, da težav in razočaranj zvečer ne smem prinesti domov. Zato se ustavim ob piniji in si predstavljam, da nanjo obesim vse težave, razočaranja in skrbi, ki me bremenijo.« Smeje je še nadaljeval: »Veš, naslednje jutro, ko stopim do drevesa, se zgodi zanimiva stvar. Ko hočem na poti v službo spet vzeti težave, jih je manj, kot je bilo tistih, ki sem jih bil odložil prejšnji večer.«

Sem včeraj šla sedet za Dravo in lovit ribe. No, bolj sedet kot lovit, kakor se je na koncu izkazalo. Menda sedaj krapi noro prijemajo. Meni niso. Čeprav sem potihem upala, da bom lahko začutila v svojih rokah, kako je, ko se ti debeluh obesi na trnek. Pa nisem bila nič žalostna zaradi tega, ker sem samo črve učila plavati in koruzo namakala. Tri ure mahanja s palico in gledanje v roza plovček v rjavozeleni Dravi je imelo neverjetne zdravilne učinke na moje telo in predvsem moje misli, ki so zadnje čase že kar preveč divje v moji glavi. Pa sem opazovala, kako se je kačji pastir prišel spočit na moj plovec. Pa potem še eden. Prav vsedla sta se na plovec, ki je bil v vodi. Moj ata je dejal, da se tudi to ne zgodi vsakemu, zato sem vse to vzela za čudež. Po Dravi so se vozili labodi in race. Sem poslušala njihovo “govorico”, v grmoju je bil zelo glasen pevski zbor vrabcev in še koga. V vodi je mimo mene priplavala čudovita kača, ki je postala najlepša, ko je odplavala mimo mene naprej svojo pot. Na moji desni strani se je očitno miška odločila, da si bo pospravila svoje domovanje. Kar nekajkrat me je pošteno prestrašila, ko me je prišla pogledat. Le kaj si je mislila o meni? Jaz pa tri ure brez besed. Samo opazovala sem naravo in poslušala njene zvoke. Krapi? Uf jih je v vodi in bila sem priča pravemu krapovskemu plesu… Mimo mojega plovca so se vozili pravi kapitalci in mi kdaj pa kdaj pomahali z zadnjo plavutjo ali se vrgli iz vode. Posebno doživetje, res. Ampak lačni niso bili. Več kot očitno ampak tudi takega plesa ne doživiš vsak dan. Menda se gredo sedaj počasi pariti, morajo poskrbeti za svoj obstoj in menda takrat niso lačni. Sicer pa, kdaj je bil še kdo lačen, ko je bil zaljubljen? Mislim, da je pri krapih enako. Ampak vseeno  je to triurno buljenje in mahanje povzročilo en tak čudovit mir v mojem telesu in v moji duši, da mi je bilo kar žal, ko smo morali “popokati stvari” in oditi domov. V moji glavi je bil končno mir. Misli so končno utihile, vsaj tiste najbolj nadležne.  In sledil je skoraj deseturni spanec… Wau, kaj dela narava s človekom! Danes sem kot nova in seveda sem pri kosilu že spraševala atana ali greva v ribe. Pa danes to na žalost ni možno zaradi vremena. Pa nič hudega. Tudi knjiga bo danes prava družba. Samo da je mir še ostal v meni

P.s., ta krap na sliki je izposojen,  za “mušter” kajti, če  bi ga ulovila jaz nimam šanse, da ga držim v rokah, ker kar je pa preveč, je pa preveč! Zagtovo pa so mi taki včeraj mahali s plavutjo … iz vode!