ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

kotiček za duhovneže

Arhiv za Maj, 2007


Smeh krepa človeka… tudi v postelji!

proteza.jpg

Ribnčanka se obrne v postelji k svojemu možu in reče: “Vejš kuga, lub muj mož, tjeb pa hudu hitru pride zadne cojte.”  On pa odgovori: “Vejš kuga, draga žjana, s’ mejla glih tulk cajta ku jest.” 

Ostareli par leži v postelji:  Ona: “Včasih si me nežno božal, preden sva zaspala …” On se obrne, jo poboža po rami in hoče zaspati. Ona: “Nato si me nežno poljubil ….” On se dvigne, ji da poljubček na lice in se obrne. Ona: “Potem si me pa grizljal po vratu …” On jezno vstane in odkoraka iz spalnice. Ona: “Ja, kam pa greš zdaj?” On: “V kopalnico po zobe!” 

 Po strastni ljubezenski noči on opazi sliko nekega drugega moškega na nočni omarici. Prične ga skrbeti: “Je to tvoj mož?” ”Ne dragi, ni”, odgovori in se tesno stisne k njemu.  ”Morda tvoj ljubček?”  ”Ne, ne, sploh ne”, reče smukajoč se okrog njegovih ušes. ”Torej je to tvoj oče ali brat”, ga zanima v upanju, da bo kaj takega. ”Ne, ne, ne!”   ”Pa kdo je potem to?”, zahteva onže skoraj ukazajoče .  ”To sem jaz pred operacijo!”       

KOMPAS SRCA

indijanka.jpg

Moja duša stopa po samotni poti.

Kot volk samotar se borim

z nočjo in temo.

Moj krik v luno…

Le Bog ve za to!

Kot zavržen otrok se počutim.

Gazim po tej temi,

Strah se globoko zareže mi v kosti.

Moj krik v luno…

Le Bog ve za to!

Tema postane grozljiva.

Iščem luč, pot iz teme.

Orientacija mi izgine,

izgubim se.

Čustva trkajo mi v prsih,

V glavi zvon bolečine močno doni,

Moje telo vsemu temu

Enostavno več ne sledi.

Kam se naj še obrnem,

Na koga se naj naslonim,

Komu naj zaupam?

Moj krik v luno…

Le Bog ve za to!

Noč ima sedaj vso svojo moč.

Hlad preveva skozi moje telo

Razum v meni končno obmolkne.

Počutim se tako majhno in nevidno

In končno se zlijem s to temo.

Nastane nerazumljiva tišina.

Čas svoj ritem izgubi,

Nobenega občutka več v meni ni.

V prsih me duši.

Je smrt edina rešitev

Iz te temne poti?

Moj krik v luno…

Le Bog ve za to!

Začutim nežen počasen utrip.

Preseneti me ta nežen dotik.

Nekaj dogaja se,

Iščem sledi.

Od kod vse to prihaja,

Saj mene več ni?

Iščem in gledam

A še vedno me tema slepi.

Utrip ne preneha,

Bije vedno močneje.

V prsih se mi nekaj premakne,

Nenadna toplota telo mi ogreje.

Utrip bije svoj ritem,

Moj dih se nanj naravna

In v prsih

mi notranji mir zaigra.

Le kaj bije to v meni

In žene kri po žilah mi?

In zakaj kar naenkrat

Moje telo tako žari?

O, moj Bog, ali si to TI?

Zagledam plamen svetlobe

Vendar ne z mojimi očmi.

To neko druge je videnje,

In Bog mi odgovori:

»Ta utrip je tvoj kompas srca.

Z očmi se videti ga ne da.

Vendar poslušaj ga,

Ker samo on tvojo pravo pot pozna.

Večkrat zapri oči in se mu predaj,

Začuti njegov ritem in

Se po njemu ravnaj.«

Še vedno sem sama v temi

Vendar strah me več ni.

Zdaj ne tavam več sem in tja

Moj kompas srca

Me zelo dobro pozna.

Zato mu zaupam in vanj verujem

In sedaj se še tema z mano igra.

Moj krik v luno…

Bog se mi smehlja!

                                      ajerdnA

Dežuje….

medvedek.jpg 

in men se dans fulll CAARTAAA…

Indijanci - 8

4.jpg

V obliki kroga zasadijo v zemljo dolge tenke drogove, jih zakrivijo in pri vhodu v loku zvežejo. To slabotno ogrodje pokrijejo z brezovim lubjem in tudi z rogoznicami, napravljenimi iz nekega posebnega ločja, včasih pa s kožami bivolov in vse to privežejo naokrog na drogove. Na vrhu pustijo odprtino, skozi katero prihaja v prostor nekaj svetlobe in skozi katero uhaja iz koče dim. Ob strani koče je druga odprtina, ki rabi za vhod. V sredi koče gori stalno ogenj, okrog katerega Indijanci sedijo ali ležijo na rogoznicah ali drevesni skorji in kadijo svoje pipe. V teh skrajno skromnih bivališčih je včasih tako gost dim, da komaj vidijo drug drugega.

V eni taki burni koči biva pogosto tudi troje ali četvero družin skupaj s psi, ki jih uporabljajo deloma za lov, deloma za hrano. Lenoba in brezbrižnost Indijancev za osebno ugodje je tolikšna, da raje potrpijo najrazličnejše težave glede bivanja, kot da bi si z nekoliko truda olajšali svoje življenje.

Indijanci ne poznajo ne stolov in ne miz ampak sedijo in jedo kar na tleh, na zemlji. Indijanec lahko sedi brez napora tudi po ves dan na tleh, kar bi pa bilo za Evropejca, navajenega na stole zelo utrudljivo. Tudi postelj ne poznajo. Ležijo kar na golih tleh ali na rogoznicah. Tudi v ostri zimi so redkokdaj pokriti bolj kot le s kako obrabljeno odejo. Pač pa vso noč v koči gori ogenj in kdor se prvi zbudi mora naložiti drva.

(Friderik Baraga)

Smeh krepa človeka

kolo.gif

Čarovnik je bil zaposlen na luksuzni čezoceanski ladji. Njegov poklic je bil zabavati potnike na dolgih križarjenjih s svojimi magičnimi triki. Ker so se potniki zamenjali vsak teden, ni  bilo nobene potrebe po tem, da bi se naučil nekaj več kot 20 trikov. Problem pa je nastal, ko si je nekoč kapitan ladje kupil  papagaja in ta je zelo rad opazoval čarovnika pri delu. Čez čas pa je bistri papagaj spregledal čarovnikove trike in mu je začel med predstavami uničevati čarovniške trike z medklici, kot so: “Karto je dal v rokav!”, “To ni isti klobuk!” ali “Pod  mizo ga  je skril!”. Čarovnika je to močno frustriralo, kajti nič več niso  njegove točke navduševale občinstva, nič pa ni mogel zoper papagaja,  ker je bil kapitanova last. Potem pa je neke noči ladjo zajelo hudo neurje in potopila se je. Naslednje jutro sta se na istemu kosu lesa znašla čarovnik in papagaj. Povsem sama sta bila sredi oceana in gledala sta se brez besed. Tudi drugi dan sta se opazovala v tišini.  Isto  tretji  dan In nato je četrtega dne papagaj porekel: “Stari, vdam  se… Kam si skril ladjo?”

Kaj nas učijo živali…

prijatelja.jpgDomače živali so spremljale človeka skozi vso zgodovino in si v njej pridobile posebno mesto. Prenekatera davna božanstva so predstavljena v živalski podobi. V starem Egiptu je bila Bastet mačja boginja, dobrotnica in zaščitnica ljudi. Bog Anubis je bil upodobljen s pasjo glavo. Stari Kelti so manj zaupali mačkam, bolj pa psom. Med njihove svete živali sodijo še konj, orel, losos, svinja, krava in druge. Tudi stare kulture Indijancev, Indijcev, Aboridžinov ter vse tiste, ki jih odlikujeta povezanost z naravo in spoštovanje do nje, so častile živali, se od njih učile in ljubeče skrbele zanje. Po ezoteriki je človek poklican za skrbnika živalskega kraljestva. Medtem ko skrbi za živali okoli sebe, mu le-te vračajo z ljubeznijo, zvestobo, hrano, volno in modrostjo, ki jo prejema skozi njihova sporočila. Vsa izročila starodavnih kultur so tesno povezana z učenjem in simboliko nerazdružljivega prijateljstva med dvemi ezoteričnimi kraljestvi - človeškega in živalskega. Živali skozi čakre : Celo raznolike energije posameznih čaker so povezane s skupinami živali. Rdečo energijo korenske čakre imajo bojda zelo razvito deževniki, krti, plazilci, mali sesalci, tudi hrčki in morski prašički, nekaj hroščev in mravlje. Z oranžno energijo spolne čakre so še posebej povezane opice, zajci in v ustreznem obdobju spolne dozorelosti vse živali. Oranžna barva zelo privlači žuželke. Na ravni rumene energije najdemo kače in zveri, po nekaterih podatkih tudi mravlje. V domeno zelene energije sodijo kiti, delfini in večina ptic. Modro energijo obvladajo ptice pevke, govoreči papagaji, pajki in metulji. Poudarjeno modro energijo adžna čakre imajo mačke, sove, vrane in druge ujede, z vijolično energijo pa se vse živali in ljudje povežejo v trenutkih radosti.  V sodobnem času si ljudje omislijo hišne ljubljenče za družbo, da preženejo osamljenost, da imajo nekoga, za kogar lahko skrbijo in ki jih brezpogojno ljubi ter sprejema in podobno. Otroci se s pomočjo domačih živali učijo razvijati odgovornost do drugega živega bitja, sprehod s psom lahko pomeni rekreacijo in priložnost za družabna srečanja z drugimi pasjimi lastniki itd. Skrb za hišne ljubljenčke veliko pripomore k duhovnemu in osebnostnemu razvoju, hkrati pa od njih sprejemamo sporočila in nauke, ki imajo za nas lahko bistven življenjski pomen. Nekateri ezoteriki menijo, da nemalokrat domača žival sprejme nase karmo ali bolezen svojega lastnika, ki se ji je oddolžil z ljubečo skrbjo in pozornostjo. Najhuje je, kadar lastniki svojo žival zavržejo, potem ko so se naveličali skrbeti zanjo. Prepustijo jo žalostni usodi lakote in ceste, s tem pa si nakopljejo neznansko količino negativne karme, s katero se bodo morali slej ko prej soočiti. Za takšne ljudi je značilna zaprtost srčne čakre, ki se pogosto kaže tudi skozi težave v partnerskih odnosih, kot pomanjkanje občutka odgovornosti, sebičnost in neprepoznavanje potreb drugih. Na žalost je pri nas še vedno premalo azilov za zapuščene živali in premalo ljudi, ki so se pripravljeni ukvarjati z njimi. Živalske duše: Po eni izmed ezoteričnih teorij imajo živali zgolj skupinsko dušo, ne pa tudi individualne. V zadnjem času mrgoli dokazov, ki spodkopavajo temelje te trditve in govorijo v prid individualni duši živali. Še zlasti to velja za domače ljubljenčke, ki zaradi tesne povezave s svojimi lastniki karmično zelo napredujejo v svojem življenju. Tako kot človekova duša lahko obstaja posamezno in v okviru skupine duš, se tudi duše živali po smrti zlijejo s skupinsko dušo glede na znanje, ki so si ga pridobile, hkrati pa napredujejo tudi kot individualni subjekti. “Kulture, ki sprejemajo reinkarnacijo, pogosto govorijo o “skupini duš” nižjih živali in posamičnem preživetju duše pri višjih živalih,” pravita avtorja knjige “Življenje po smrti” Jenny Randles in Peter Hough. V omenjeni knjigi so opisane osupljive zgodbe o duhovih umrlih hišnih ljubljenčkov, ki so trirazsežnostni in odzivni. Margaret Coolidge iz Pensylvanie je večkrat doživela videnje svojega pokojnega španjela Jipa. Ko se je približno pol leta po njegovi smrti vrnila z nekega izleta, jo je značilno poskakujoč pričakal na hišnem dovozu in se stisnil k njenim nogam. Ko ga je pobožala, je razločno pod prsti začutila njegovo dlako in prepoznala njegovo lajanje. Šele ko je z razumom analizirala dogodek in se prepričala, da po vseh pravilih logike Jip ne more biti živ, je prikazen izginila. Pojav je sprejela kot znak, da je njen ljubljenček prišel na obisk iz pasjih nebes, da bi ji sporočil, da je z njim vse v redu. Lastniki umrlih mačk pogosto poročajo o občutku, da se je “duh” pokojne muce podrsal ob njihove noge ali legel k njim na posteljo, kot so to počele, ko so bile žive. “Po domnevnih sporočilih, ki naj bi jih pošiljali preživeli ljudje, živijo v onostranstvu le duše živali, ki so jih s kakim človekom povezovala ljubeča čustva. To so izjemno redki člani živalskega kraljestva, ki so napredovali po duhovni evolucijski lestvici,” menita avtorja prej omenjenega dela. Menda obstaja tudi precej fotografij, ki prikazujejo živali, predvsem pse, po njihovi smrti. Nepričakovano se pojavijo na posnetku skupaj s svojimi lastniki, ki jih večinoma ne opazijo, dokler fotografija ni razvita. Nekatere domače živali odlikuje izjemna senzitivnost. Zmožne so začutiti bližajoči se potres veliko prej kakor občutljive znanstvene naprave, poleg tega pa baje prej kot ljudje uzrejo duhove in prikazni, ki jih vznemirijo. Znani so številni primeri, ko so s svojim šestim čutom in visoko razvitimi psihikalnimi sposobnostmi lastnikom rešili življenje.

Na današnji dan iz sveta glasbe

 s-wonder.jpg

Na današnji dan, 10. maja je leta 1975 bila sobota.

Stevie Wonder je takrat v Washingtonu imel koncert, na katerega je prišlo 125.000 ljudi (torej ni šlo za kako versko romanje ali iskanje čudežev…) ! S tem koncertom je proslavljal DAN PRIJAZNOSTI DO SOČLOVEKA!!! Preberi še enkrat, prosim: DAN PRIJAZNOSTI DO SOČLOVEKA!!!

Dragi Stevie! Pridi še kdaj v prelepo Slovenijo, še posebej pred parlamentarno hišo ali če si upaš V parlamentarno hišo (res, da se jih ne bo nabralo 125.000 ampak verjemi mi, še toliko, kolikor politikov bi se nabralo, bi se med seboj kregali tako glasno, da bi izgledalo na koncu, kot da jih je res 125.000…), kjer se družijo sami pametni politiki, ki pečejo in režejo usodo slovenčkov. Slovenija je res lepa in prijazna ampak prijaznost do sočloveka je pri nas na psu…!   Stevie:  »I just kal to saj i lave ju!«

Hrček - tako ali drugače

hrcek.jpg

Pa gremo spoznati še te majhne dlakaste kepe, ki po dnevi pridno spijo ponoči pa delajo pravi kraval, še posebej, če mu v kletki kolo “škriplje”… :mrgreen:  Do sedaj sem imela 4 hrčke različnih vrst in vsi po vrsti so bili nenormalno scartani. Ampak sedaj, ko v našem domu kraljuje Pika je misel na hrčka čista utopija, so že zlate ribice njen velik izziv v mačjem življenju. Prispevek je kar malo dolg ampak upam, da se boste vseeno prebili še posebej če ste ljubitelj teh glodalcev, ki so me v mojem življenju naučili predvsem nekaj: dom mora biti čist!

Lastnosti hrčkov, ki nas vpletejo v njihovo učenje Za pritlikave hrčke je značilna posebna vrsta “ploščate” hoje, pri kateri se s trebuhom dotikajo tal. Hrčki se prehranjujejo z najrazličnejšim kakovostnim zrnjem in manjšimi žuželkami, tako svežimi, kot tudi posušenimi po posebnem postopku. Čeravno imajo v svoji posodici hrane v izobilju, si bodo radi zakopali še posebno, dodatno zalogo živil, jih prekrili z žaganjem in poteptali, da jih skrijejo pred neljubimi gosti. Poleg tega shranjujejo na pol prežvečeno hrano tudi v kotih ustne votline, oziroma gobčka. S to svojo navado nas učijo, da je dobro pomisliti tudi na jutri in poskrbeti, da nam v prihodnosti ne bo česa zmanjkalo.  Poglavitne lastnosti, zaradi katerih se posamezniki odločajo za tovrstne hišne ljubljenčke, so: igriva radovednost, nagajivost, živahnost in ljubkost. Poleg tega hrčki zelo radi raziskujejo svoje življenjsko okolje in se zanimajo za vse morebitne novosti, so mehki, prilagodljivi, dovolj previdni in varčni, prijetni in relativno nezahtevni družabniki. Te lastnosti prenašajo tudi na svoje lastnike, toda le v primeru, da jim ti posvetijo dovolj pozornosti in z zanimanjem opazujejo odtenke in različice njihovega vedenja. Hrčki tako kot večina manjših živali ne dočakajo posebno visoke starosti, večinoma le nekaj let, a vendar nekoliko več kot miši. Hrček je bolj “nočni ptič”, saj čez dan rad počiva in lenari. Bojda je hrček lenega gospodarja tudi sam še bolj len in z veseljem ves dan prespi. Pogosto posnemajo posamezne oblike lastnikovega obnašanja, vendar le, če so z njim dovolj časa v neposrednem stiku, tako da začutijo globljo medsebojno povezavo. Znanstveniki so ugotovili, da se hrčki zelo zanimajo tudi za glasbo. Baje jim zelo ugaja zvok brenkal, kitare in še zlasti sitarja. Te živali nas opominjajo tudi na brezpogojno sprejemanje sebe, kljub morebitnim odvečnim kilogramom. Če si obilnejši posamezniki omislijo hrčka, bodo kaj kmalu opazili, da se je tudi njihov ljubljenček nekoliko prekomerno poredil. Verjetno gre za miselne vzorce, povezane s korenskim energijskim središčem, ki jih človek prenese na svojo domačo žival. Če sam živi v strahu pred pomanjkanjem, bo ves čas prizadevno skrbel, da lakote ne bo deležen njegov hišni ljubljenček. Hrček si bo del odvečne hrane zakopal za hude čase (seveda če bo imel kam - potresite po tleh njegovega prebivališča dovolj drobnejšega svežega žaganja), medtem ko si bo njegov gospodar temeljito napolnil hladilnik in se obdal z mastjo odvečnih kilogramov. Vendar hrčka obilnejši obseg sploh ne moti (razen seveda, če debelost ne privzame bolezenskih razsežnosti), saj se v svoji koži še vedno počuti samozavesten in vreden ljubezni. Glodalec v našem domu nas lahko ozavešča na veliko različnih načinov. Pomaga nam, da v sebi odkrijemo svojo majhnost in ljubkost, opozarja nas na nujnost osebne higiene, navzven izžareva energijo plodnosti in obilja.  Miselni vzorci, ki nam jih hrčki pomagajo ozaveščati: Hkrati je odločitev za nakup hrčka, na primer, povezana tudi z glodanjem v prenesenem pomenu besede. Tako kot glodalec gloda trd kos lesa toliko časa, dokler si ne obrusi prednjih zob, tako tudi mi včasih glodamo kakšno “miselno kost” v svojem umu, dokler si ne obrusimo gibkosti svojega razmišljanja in se, kot plešoča miška, ne začnemo vrteti v začaranem krogu. Za razliko od glodalcev naši zobje ne zrastejo več, ko se obrabijo, in tudi klenost našega uma si težje povrnemo, ko jo enkrat izgubimo. Poleg tega naše telesno in duševno zdravje dodobra lahko oglodajo skrbi, če jim to dopustimo. Zaskrbljenost je povezana z občutki krivde iz preteklosti in s strahom pred prihodnostjo. Gre za časovne vzorce, ki domujejo na področju korenske čakre. Hrčki naj bi nas opominjali, da se je včasih bolje lagodno predati toku dogodkov, lepoti vsakdanjosti in pozabiti na glodajoče skrbi, ki nas morebiti mučijo. Vzemimo si torej čas za sprostitev in spanec; če je potrebno, prespimo ves dan, tako kot hrčki. Sproščeni, sveži in spočiti se bomo lažje predali raziskovanju svojega življenjskega okolja in zagledali nove možnosti, ki se nam odpirajo. Z dovoljšnjo količino počitka si bomo zagotovili tudi mladostno igrivost in zdravo radovednost, ki se ju lahko naučimo od hrčkov. Pretirana zaskrbljenost namreč povzroči upočasnjeno delovanje korenske čakre, kar vodi med drugim k prezgodnjem staranju. Po eni strani nas hrčki spominjajo na kakovost in modrost varčevanja, po drugi pa tudi na morebitno pretirano skopost. Zakaj je potrebno zakopavati zrnje, če ga je vselej na voljo v izobilju? Če zaupamo vesolju in presežemo strah pred pomanjkanjem, bo naš korenski center v telesu vedno dovolj odprt, da bo skozenj stekla energija blagostanja. Tako kot miši so tudi hrčki namreč povezani z rdečo energijo in vzorci korenske čakre. Rdeča energija tega energijskega središča predstavlja temelj energijske stavbe našega telesa. Gre za značilno zemeljsko energijo, ki je natančna in neposredna, saj nas ohranja v stanju prve pozornosti, ki je povezano s sedanjostjo trenutka, ki ga dihamo zdaj, in fizičnim dojemanjem resničnosti vseh naših primarnih čutov.  Hrčki se precej “spoznajo” tudi na oranžno energijo, ki se pretaka skozi spolno čakro. Povezava se kaže predvsem skozi njihovo dinamično moč razplojevanja. Oranžna barva menda privlači žuželke, ki predstavljajo del hrčkovega jedilnika.

NA POMOČ!

sova.gif

Tisti, ki se malo bolj spoznate na računalnike oz. na same programe in uporabo le-teh, ali se najde kje kak JUNAK in mi PROSIM na nek način razloži, kako se da na blog “prilimat” kak komad,  pesem in da seveda potem zadeva tudi dela, ne samo da je narejen link in potem tišina… Bom zelo zelo zeloooooo hvaležna!!! Čivka

Indijanci - 7

5.jpg

POGLAVAR STOJEČI MEDVED, OGLALA SU.  Spoznal sem, da um belca ne čuti do narave tako kot um Indijanca in menim, da je tako zaradi razločka v vzgoji v otroštvu. Vidim bele dečke, kako se zbirajo na mestnih ulicah ali na cestah, se suvajo in neumno potiskajo sem in tja. Veliko časa zapravijo za brezciljno postopanje, ne da bi njihove naravne sposobnosti videle, slišale ali čutile raznovrstno življenje, ki jih obdaja. Nobenega zavedanja, nobene izostrenosti, nobenega posluha nimajo in ta topost daje poln razcvet grdemu vedenju; jemlje jim naravno ravnovesje in spodbudo. Nasprotno pa so indijanski dečki, ki so vzgajani naravno, pozorni do svoje okolice; njihovi čuti niso zoženi le na opazovanje drug drugega in ne morejo prebiti celih ur, ne da bi kaj videli, kaj slišali in kaj mislili. Opazovanje se je vselej bogato obrestovalo; zanimanje, čudenje, občudovanje se je razvijalo, zavedali so se dejstva, da življenje ni le človeški izraz; da se izraža v množici oblik. To zavedanje je bogatilo dakotsko življenje. Življenje je bilo živo in utripajoče; nič ni bilo nepomembnega ali vsakdanjega. Indijanec je živel- živel v pravem smislu- od prvega do zadnjega diha.Stara indijanska modrost pravi takole: “Ko ugotoviš, da jahaš mrtvega konja, je najboljša strategija, da razjahaš.”