*******************************
Namesto besed naj slika govori **********
(slika pripada čudoviti umetnici Josephine Wall)
Arhiv za 2.06.2007
Takrat ko…
Takrat, ko srce se ti lomi,ko solza po licu polzi,ko ti je čisto vseeno,kaj se ti še pripeti. Ko rad bi sam sebe uničilin misliš, da sam si ostal,da zate ni več življenja,da vse si že zaigral. Takrat, le preberi to pesem,še enkrat premisli vse,ker moraš si najti odgovor,zakaj sploh rodil si se!(NN)
….
Kadar je videti , da stvari ne gredo po moje, se odrečem navezanosti na svoje pričakovanje, saj vem, da ne vidim celotne slike.
Če bi poznal celotno sliko, bi razumel, da se stvari z razlogom odvijajo tako, kot se, in da ima vesolje zame načrt, daleč veličastnejši od vseh mojih zamisli.
Neznani duhovni učitelj
Indijanec… danes?
Biti Indijanec danes, je živ paradoks, nasprotje samo v sebi. Čutiti povezanost z zemljo v asfaltnem svetu. Biti ponosen, pošten v ponižujočih življenjskih razmerah. Izkusiti duhovno bogastvo v duhovno obubožani deželi. Biti bratsko povezan s tako različnimi brati in sestrami. Strojno izdelane steklene bisere všiti v stare podedovane vzorce. Prepevati krščanske pesmi v plemenskem jeziku. Nositi angleška imena, polna starih pomenov. Biti v posmeh, če ne napraviš nič smešnega. Vzbuditi strah neindijanskih otrok, čeprav srce ne misli na zlo. Karen Coody Cooper Besedilo je izšlo leta 1983 v indijanskem časopisu Eagle Wings Press.
Lakota še vedno ubija!
“Poslušaj, draga mati, krik mojega obupa. Poslušaj, dragi oče, krik mojega obupa. Lakota je prišla: otroci in odrasli so popadali kot jesensko listje. Vse to trpljenje sva videli, jaz in moja palica, ko sva zapustili svoj dom. Pomislila sem: Če umrem, kako bo svet izvedel za to?
Ko je Missaye Hassan napisala to bridko pesem, je bila stara 10 let. Je etiopsko dekle, ki je v lakoti leta 1984 izgubila vso družino. S tradicionalno etiopsko sprehajalno palico v roki se je odpravila od doma. Med potjo je prosila za hrano in še pravočasno prispela v tabor Rdečega križa. Medtem, ko se je borila z lakoto, so evropski in ameriški politiki le nekaj tisoč kilometrov stran skušali rešiti pereč problem: kako ustaviti pretirano pridelavo hrane. To je še vedno podoba današnjega sveta. Vsako leto umre več milijonov ljudi zaradi pomanjkanja hrane, ki drugje leži in gnije v prenatrpanih skladiščih. Če bi hrano enakomerno porazdelili po svetu, bi je bilo po podatkih FAO (Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo) dovolj za vse prebivalce planeta. Nekaj bi je še ostalo. Trenutno v svetu pridelamo 10 odstotkov več hrane, kot bi je bilo potrebne za nahranitev vseh ljudi.
Več si lahko sami preberete na tem linku: http://www.share-international.net/slo/maitreja/razstava.htm
