Lakota še vedno ubija!
“Poslušaj, draga mati, krik mojega obupa. Poslušaj, dragi oče, krik mojega obupa. Lakota je prišla: otroci in odrasli so popadali kot jesensko listje. Vse to trpljenje sva videli, jaz in moja palica, ko sva zapustili svoj dom. Pomislila sem: Če umrem, kako bo svet izvedel za to?
Ko je Missaye Hassan napisala to bridko pesem, je bila stara 10 let. Je etiopsko dekle, ki je v lakoti leta 1984 izgubila vso družino. S tradicionalno etiopsko sprehajalno palico v roki se je odpravila od doma. Med potjo je prosila za hrano in še pravočasno prispela v tabor Rdečega križa. Medtem, ko se je borila z lakoto, so evropski in ameriški politiki le nekaj tisoč kilometrov stran skušali rešiti pereč problem: kako ustaviti pretirano pridelavo hrane. To je še vedno podoba današnjega sveta. Vsako leto umre več milijonov ljudi zaradi pomanjkanja hrane, ki drugje leži in gnije v prenatrpanih skladiščih. Če bi hrano enakomerno porazdelili po svetu, bi je bilo po podatkih FAO (Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo) dovolj za vse prebivalce planeta. Nekaj bi je še ostalo. Trenutno v svetu pridelamo 10 odstotkov več hrane, kot bi je bilo potrebne za nahranitev vseh ljudi.
Več si lahko sami preberete na tem linku: http://www.share-international.net/slo/maitreja/razstava.htm
2.06.2007 ob 11:19
Sicer ni pravi čas zato. A kljub vsemu bom dodala eno izmed svojih pesmic. Ki sem jo spisala davnega leta XX in jo tudi uglasbila. Ampak nekako sovpada z vsebino tvoje. Seveda ni pravi čas zanjo (ni božič, pa kljub vsemu) Ker je namenjena ravno otrokom sveta, ki živijo v lakoti, pomanjkanju in so žrtve nesmiselnih vojn. Dober prispevek si spisala, prav tako pesem deklice,ki si jo oddala. Resnično te presune. Zato je prav, da se darujejo sredstva in da obstajajo organizacije humanitarnih namenov in ljudje, ki jim ni vseeno, ki darujejo in tudi opozarjajo nas, ki včasih iščemo porbleme tam, kjer jih ne bi rabili. Nekdo pa se bori za golo preživetje…
Božična je noč, drobne lučke u temi, naj svetijo za vse otroške oči. A marsikomu so izginile, za vedno so ugasnile.
“Božična” je noč, v meni upanje živi, da bi mir na svetu bil za vse ljudi. A želje zdaj, le lepe sanje so u resničnost se razblinjajo…
Refren:
Ostale jim le solze so, namesto lučk se svetijo… Z obrazov je izbrisan smeh, zakaj tako je krut ta svet…
Naj zvezde se utrnejo, ljubezen naj ponesejo… sovraštvo spet pregnano bo, kako ljubiti je lepo…
Lepo bodi!
2.06.2007 ob 11:31
Kako kruta in nepravična je porazdelitev hrane po svetu! Naši mulci pa vihajo nosove, če so žemljice stare več kot en dan!
2.06.2007 ob 12:24
Vilinček, hvala za lepo pesmico in tvoje razmišljanje… res škoda, da je lakota še vedno tako prisotna na naši zemlji. Na eni strani drvimo v vesolje, na drugi strani zemlje pa kot da se je čas ustavil…
2.06.2007 ob 12:26
Barbarap, res je. Vendar ne moremo od naših otrok pričakovati, da bi razumeli lakoto, ker jim to ni treba. Imajo vsega polno rit… ali misliš, da ti ljudje, ki pa dejansko hirajo od lakote vedo, da obstaja na zemlji prostor, ki ima pa toliko hrane, da jo mečejo stran? Verjetno tudi oni tega nebi razumeli…
2.06.2007 ob 22:44
čivka,
za naše otroke, so krivi starši, ker vsaki želji ustrežejo in zato je tako kot je…In otroci, zviti kot so, to dobro izkoristijo za svojo rit. Povej mi, komu je potrebna lizika? Otroku. Ja. A ne vsak dan ena, dve ali tri in več…Itd, itd…Niwso otroci krivi, krivi so odrasli, ker jim trpajo vse v rit, ali je dobro, ali je slabo, ali je zdravo ali ni. Samo, da otrok ima, četudi je škodljivo. In kaj naredijo iz otroka? Razvrednotijo ga. Otrok ne zna ceniti nič od niča. In si ne ustvari alstnih vredot. In to je to. Da so ljudje lačni po svetu, sloni prav na tem. Politiki, ki o tem odločajo, niso v življenju nikoli bili lačni, zato ne vedo, kaj lakota sploh pomeni. Drugače, bi ravnali v skladu s tem. Hrane je dovolj in še preveč. Eni se prekomerno redijo zaradi prežrtja, drugi umirajo, ker nimajo niti za vsakodnevni brok. Žalostno. Kruto. Skoraj neresnično za današnji razvoj vsega in pri vsej tehnologiji. In sramota za vodilne politike sveta, ki jim je bolj v čast dati ljudem v roke orožje kot kruh. Sram naj jih bo. Da nimajo niti malo moralnih vrednot do sočloveka. Seveda jaz ne morem spremeniti sveta, spreminjam pa ga doma. V glavnem nobene hrane ne zavržemo in vse izkoristimo. Če se pa zgodi, je to tako minimalna količina, in tako poredko, da ni omembe vredno. Vidim pa cele smetnjake kruha, ostanke jedi, za katere bi se lačni tepli. Žalostno. Res žalostno. Žalostno, da se velika večina ljudi dela norca iz hrane. (Tako kot poleti, ko primanjkuje vode. Eni, kljub prepovedi prekomerne uporabe vode, perejo svoje avtomobile, drugi pa imajo komaj za popiti. ) Sprašujem se, kje je morala teh ljudi. In ugotavljam, da so tega krivi starši oz. vzgojitelji otrok. Pa ne vzgojitelji v vrtcih ali šolah. Vzgojitelji. Kdorkoli že vzgaja take otroke. In med temi, so seveda, odrasli. Pa četudi sosedje, poštar, ali dimnikar, ali smetar, ali direktor, ali minister, ali zdravnik ali ućitelj…, ki ne znajo opozoriti otroka, ko vidijo, da ne dela prav, na se tako ne dela.
Sem zabluzila, ma me prav jezi tako ravnanje. Nespoštljiv odos do hrane, do ljudi, do vsega.
2.06.2007 ob 22:49
ćivka,
ne, tega ti otroci ne razumejo. Da nimajo hrane. Ker so s tem navajeni preživeti. Pa dokler gre, gre… (Če gledamo iz stališča tuzemeljskega, pa vendar…) A odkar je človek, je vedno tako in še bo. Čeprav bi lahko bilo drugače. Vsak si izbere svoje življenje, a če je možnost nekomu pomagati, ker se to da, in se res da, zakaj mu ne pomagati. Če nekdo odklanja hrano, mu je ne nudiš. A će nekdo za to prosi, se mu jo pa da in se je ne meče stran. ne glede na izbiro pred utelešenjem. Se strinjaš?
3.06.2007 ob 22:31
Vlatka, to si zelo lepo napisala! Me kar ima, da bi to poslala tem pametnim ljudem, ki dejansko imajo niti v svojih rokah in lahko kaj ukrenejo okoli tega samo kaj, ko oni to tudi sami vedo pa so sužnji denarja smrk smrk! In res je, lakota ne bo nikoli izstradana na naši zemlji…
!