20 minut za kulturo
Še preveč močno je v meni občutek, ko stojiš v galeriji, kjer se drenja množica ljudi z velikimi očmi… Človeške vonjave se prepletajo, zrak je zatohel. Po navadi sem bila na teh velikih svetovnih razstavah zadnji ali pa vsaj predzadnji dan in vse umetniške duše tega sveta so si še žele vzeti zadnjo poslastico, ki so nam jo veliki slikarski umetniki zapustili na svojih platnih. Fotografirati ne smeš, slike se ne smeš dotakniti, stojiš za točno določeno črto, drugače se sproži alarm. In edini pripomoček, ki ti na takih razstavah služi in si do njega upravičen so tvoje oči. In stati pred sliko, ki je skrita za debelim steklom in še debelejšim okvirjem ni mačji kašelj. V šoli so te o njej učili, kaj pomeni narisano. Naj bi pomenilo. Učili so te o slikarju, da si ga vsaj malo razumel. Naj bi ga razumel. V tistih letih je bilo to skoraj nemogoče, danes pa tu in tam začutiš, kaj je ta veliki nesmrtni umetniški duh želel sporočiti skozi svojo sliko in jo pustiti na zemlji, nam smrtnikom. In da imaš to čast, da sliko gledaš na lastne oči v nekem danem trenutku, ki ga želiš za vedno obdržati v sebi. Nor občutek, predvsem gre za neko spoštovanje do slikarja, da ti je bilo dano njegovo umetnino videti na lastne oči.
Veliko teh umetniških duš sem imela čast začutiti na različnih razstavah po Evropi. Predvsem obožujem impresioniste. Ti so mi zakon. Rekord imam, kar se čakanja v vrsti tiče za vstop v galerijo, pet ur in pol. No, hvala bogu je bila takrat galerija odprta 24 ur (je bil pač zadnji dan). Bilo je v Italiji, v Trevisu. Nikoli pozabljeno doživetje! Množica ljudi, ki se je med seboj neobremenjeno pogovarjala in smejala in vse, kar smo imeli skupnega je bila velika ljubezen do slikarstva, kar je zadostovalo, da smo prenesli vse napore.
Salvador Dali pa je moja tiha ljubezen. Res da se je spogledoval z različnimi umetniškimi stitli (kubizem, dadaizem..) vendar je zame za vedno nadrealist ne glede na to, kaj vse je bilo o njem že napisanega. Nekaj o njem si lahko preberete tudi na tem linku: http://www.mladinska.com/shrambadatotek.aspx?nodeid=2667&rootnodeid=1372&docid=136424 .Dali je sam o sebi rad dejal: »Edina razlika med menoj in norcem je ta, da jaz nisem nor.«Dali je iskal meje realnosti, ki pa jih je presegal s pervertiranjem moralnosti. Bodisi, da je ustvarjal slike iz dreka, kar je zgrozilo celo skupino nadrealistov. A Salvador ni salonski nadrealist, zakaj ruši realnost tudi na samem sebi. Ko odide na predavanje v pretesnih čevljih, kar ga spodbudi k bolj čustvenem govorništvu, ali pa trenutek, ko slika crknjeno ribo na način, da ima pred seboj zares zasmrajeno ribo, ki jo obletavajo muhe, ki se potem spravijo nanj, tako da ves popikan in oblegan od muh slika s histeričnimi zamahi čopiča.
Dalija si še nisem ogledala na lastne oči, še ni bil čas. Sedaj pa vem, da se ta čas nevzdržno približuje in da bo to spet nora dogodivščina v mojem življenju…
