Indijanci - 10
V življenju Indijanca je le ena neizbežna dolžnost – dolžnost molitve – vsakdanjega priznavanja nevidnega in večnega. Vsakdanje čaščenje mu je pomembnejše od hrane. Zbudi se ob prvem svitu, si obuje mokasine in stopi k vodi. V obraz si napljuska prgišča čiste, mrzle vode ali pa kar ves stopi vanjo. Po kopeli stoje pričaka sonce v jutranji zori, gleda, kako zapleše na obzorju in daruje svojo neizrečeno molitev. Njegova družica mu v pobožnosti sledi ali pa jih opravi prej, nikdar pa skupaj z njim. Vsaka duša mora jutranje sonce, novo sladko zemljo in veliko tišino pričakati sama!
Kadarkoli rdeči lovec na vsakdanjem lovu naleti na izredno lep ali vzvišen prizor – črn nevihtni oblak z žarečim mavričnim lokom nad goro; razpenjen slap sredi zelene soteske; širno prerijo, živo rdeče obarvano ob sončnem zahodu – za trenutek postane v čaščenju. Nobene potrebe nima, da bi enega od sedmih dni določil kot svetega, kajti vsi dnevi so mu božji dnevi.
OHIJESA, SANTI DAKOTA
