ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Jutri bo treba strahu pogledati v oči… se soočiti Z NJIM!  Ne gre drugače. Dovolj ovinkov sem že ubrala, da sem se mu izognila. Zdaj vem, da sem porabila vse zasilne izhode. Nič več levo ali desno. Jutri bo treba stati trdno v svoji koži neglede na to, koliko se bo moja koža ježila. Bo treba premagati te neprijetne občutke, ki jih strah zna pričarati v moje telo. Ja, tudi mene je kdaj pošteno strah.  Ne, prekleto strah! Jutri bom na veliki preizkušnji in niti sanja se mi ne, ali imam dovolj moči v sebi, da vse to prenesem… Vso samozaupanje se je trenutno razbilo na tisoč koščkov. Nič oprijemljivega ne čutim v sebi, da bi se lahko pomirila. Vem pa samo eno. Da bom šla naprej in naj se zgodi, kar se zgoditi mora…

“Vedno je izhod za vse težave.

Če ne najdemo drugega,

potem obstaja tisti,

skozi katerega smo vstopili!”

Dr. Drago Smiljanič

V življenju Indijanca je le ena neizbežna dolžnost – dolžnost molitve – vsakdanjega priznavanja nevidnega in večnega. Vsakdanje čaščenje mu je pomembnejše od hrane. Zbudi se ob prvem svitu, si obuje mokasine in stopi k vodi. V obraz si napljuska prgišča čiste, mrzle vode ali pa kar ves stopi vanjo. Po kopeli stoje pričaka sonce v jutranji zori, gleda, kako zapleše na obzorju in daruje svojo neizrečeno molitev. Njegova družica mu v pobožnosti sledi ali pa jih opravi prej, nikdar pa skupaj z njim. Vsaka duša mora jutranje sonce, novo sladko zemljo in veliko tišino pričakati sama!

Kadarkoli rdeči lovec na vsakdanjem lovu naleti na izredno lep ali vzvišen prizor – črn nevihtni oblak z žarečim mavričnim lokom nad goro; razpenjen slap sredi zelene soteske; širno prerijo, živo rdeče obarvano ob sončnem zahodu – za trenutek postane v čaščenju. Nobene potrebe nima, da bi enega od sedmih dni določil kot svetega, kajti vsi dnevi so mu božji dnevi.

OHIJESA, SANTI DAKOTA

…

Gosenica je srečala stonogca in mu zavidajoče rekla: “Tvoja žena ima zelo lepe noge.” “Res je,” se je strinjal stonogec, “toda preden jih da zvečer narazen, jaz žal že zaspim.”

Indijanci ne govorijo o začetku, kot kristjani. O začetku ne vedo nič, pa tudi ne pravijo, da bo prišel konec. Veliki Duh je. Indijanci tudi ne pravijo, da obstaja pekel. Kaj takega si niti zamisliti ne morejo. Živeti morajo po naravnih zakonih. Če tega ne počno, škodijo sami sebi, in to je edina kazen, ki obstaja. Pokažejo na Rimsko cesto, ki gre prek neba in kjer ena veja vodi v prazno. Če človek neživi po naravnih zakonih, zavije na to vejo in konča v praznem.

ALFRED WILSON, ČEJEN

Naj vam zaupam… ob pogledu na tako slikco ali ob pogledu v voziček mlade mamice, se v meni nekaj zgane… srce mi začne močneje utripati… Le kaj naj bi to pomenilo?

DANES SEM:

… lena, kot legvan (od vročine).

….pri miru, kot legvan (od vročine).

… zeleno-siva v obraz, kot legvan (od vročine).

…in čakam, kot legvan (da bo končnoo konec službe!!!).

                                Čivka

Si srečen, prijatelj, ko imaš vse,

Za kar si mislil, da moraš imeti?

Si srečen, prijatelj, ko imaš vse,

Za kar si verjel, da je vredno imeti?

Si srečen, prijatelj, ko imaš vse -

in ničesar, kar boš smel vzeti?

Na vratih te bodo preiskali,

S sladoledom ne smeš v nebesa.

Da ne bi posvinjal gradov,

Ki si jih zidal v oblake,

Da ne bi popacal angelom krilc,

Harf in druge navlake.

Na vratih te bodo posvarili

In zaplenili ti bodo sprej,

Da ne bi pisal grafitov

In parol za prostake, da ne bi

Počrnil beline angelskih kril,

Harf, oblakov in drugih nebeških

Nepremičnin.

Si srečen, prijatelj,

ko imaš vse –

in ničesar, kar boš smel vzeti?!

(Blaž Prapotnik)

Jutri sem lahko na njihovem mestu jaz ali ti. Bolezen ne izbira. Bolezen obstaja!  V podporo Drmagnumu in njegovemu prizadevanju, da se v zdravstvu končno nekaj premakne v dobrodit bolanega  človeka, objavljam njihovo odprto pismo za javnost:

Odprto pismo slovenski javnosti in ministrstvu za zdravje

Dne 11. 6. 2007 je Ministrstvo za zdravje znova dokazalo, da nima posluha za dialog s predstavniki onkoloških društev. Naše pričakovanje, da nam do tega dne sporoči terminski načrt dela komisije, ki jo je imenovalo, je ministrstvo enostavno ignoriralo brez vsakega pojasnila. Da gre le za manjšo nerodnost s strani ministrstva, bi veliko lažje verjeli, če bi ministrstvo bolj energično reševalo težave onkoloških bolnikov in se mu takšni spodrsljaji ne bi dogajali tako pogosto in ravno v dialogu s civilno družbo.

Naj malo spomnimo. Na peticijo onkoloških društev »Zahtevamo dejanja« z dne 15. 3 .2007 je ministrstvo odgovorilo dne 15. 4. 2007 takole: »… da ima jasen načrt ukrepov za identificiranje in odpravo morebitnih napak.« Hkrati onkološkim društvom sporoča: » … da ni potrebe za imenovanjem kriznega tima na nivoju vlade, temveč predlagamo ustanovitev stalne skupine, ki jo imenuje minister in v kateri bi bili zastopani tudi predstavniki civilne družbe. Naloga delovne skupine bi bila svetovanje in reševanje odprtih vprašanj na področju onkologije.«

Po treh mesecih smo naredili pregled, kaj je storilo ministrstvo na osnovi svojega jasnega načrta:

- Predstavniki onkoloških bolnikov se sprašujemo, ali je v takšnih okoliščinah dialog z ministrstvom še smiseln. Ne želimo si, da bi se nit potrpljenja civilne družbe pretrgala med predsedovanjem Slovenije Evropski uniji in da bi se dialog med civilno družbo in vlado moral preseliti na cesto.