Hrepenenje
Vsi po nečem hrepenimo. To je tisti nežni utrip v naši duši, srcu, ki ga le redko komu razkrijemo in ga večji del našega življenja tiho nosimo v svoji duši. Včasih to hrepenenje obvladamo včasih hrepenenje obvlada nas. Naslednji zapis sem si izposodila pri Daphne Rose Kingma iz knjige “Srce in duša”, kjer nam razkriva, zakaj človek sploh hrepeni.
Na zemljo smo prišli kot obiskovalci in raziskovalci, oblečeni v človeške kostume. Tu smo zato, ker smo se tako odločili, ker nismo hoteli zamuditi te izkušnje, kajti življenje je darilo – izjemno darilo!
Ker pa hoče biti duh v nas svoboden, smo tudi malo žalostni, z mešanimi občutki doživljamo obveznosti tega življenja in snovnega sveta. Duh ni narejen iz snovi in nima vsebine, projektov ali predmetov. Njegovo bistvo je čisto bistvo; njegov smisel je čisto bivanje. Ko se poveže s snovjo in postanemo človeško bitje, se naša duša še vedno spominja življenja v svobodi, preden so telo, razum in osebnost začrtali meje našemu brezčasnemu, sijočemu bistvu.
Kot ljudje zato nosimo globoko v sebi hrepenenje po nečem brezimnem, po neki poti, kraju in življenju v milosti, ki se nam vselej izmika. Kakor sanje, katerih slike se razblinijo, tik preden se zbudimo, kot strast, katere najčudovitejših trenutkov ne moremo zadržati in kristalizirati, kot glasbo, ki nam neskončno oddaljena prihaja na uho – tako doživljamo izgubljajoči se spomin na življenje neutelešene duše, življenje pred rojstvom.
Zaradi tega spominjanja smo včasih žalostni, ker smo sedaj samo ljudje. Radi imamo lepoto tega sveta, vendar nas nikoli do kraja ne izpolni. Naše telo je veličastno, prinaša nam radosti strasti, toda na koncu odpade kot prazna lupina; slutimo, da to telo ni naš pravi jaz in da nismo samo to telo. Polnimo si življenje z običajnim človeškim početjem – kariero, dosežki, poklicem – z inteligentnimi, genialnimi stvaritvami – umetniškimi deli, glasbo vseh vrst, plesom – in to gane dušo… ji prebudi spomin… vendar nikoli ne doživi resnične izpolnitve ob ničemer, kar rečemo ali napravimo.
To rahlo, a nenehno nezadovoljstvo nad življenjem, tudi če je še tako imenitno in lepo zastavljeno, je znamenje našega resničnega bistva. Pripadamo namreč duhu, ta pa je neomejen – dih v ogromnem svetlem vetru neskončnega vsemirja. Naše nezadovoljstvo je samo njegov šepet, ki nas kliče… in nas spominja, od kod smo prišli in nas vabi nazaj domov.
