Moje sanje
Ko se zazrem nazaj v otroštvo ne morem mimo moje stare mame. Zlate stare mame, ki mi je včasih delovala že kot angel, ker me je edina razumela. In po navadi je bila ona tista, ki me je spraševala, kaj bom, ko bom velika. No, saj sem vam že v sedmih mojih dejstvih napisala, da sem pač v otroštvu imela za starejše malo čudne odgovore sem edino stari mami upala iskreno povedati, ker ona se mi ni smejala. In tako sem tudi jaz sanjala svoje otroške sanje…
Sanjala sem, da bom, ko bom velika policajka. Da bom naredila “red” in vse lopove in nepridiprave in predvsem potepuhe pozaprla in s tem bo svet lepši in bolj varen. Hvala bogu se mi te sanje niso uresničile! Ker jih ne bi mogla uresničiti, vsaj sama ne 
Sanjala sem, da bom, ko bom velika vzgojiteljica. No, te sanje so delno uresničene. Vzgojiteljica sem samo na papirju torej tega dela ne opravljam navkljub izobrazbi. Če pa razmislim malo drugače, so se mi te sanje tudi uresničile, saj vzgajam svoja dva mladiča
Kot otrok sem se kar naprej igrala, da delam na banki. Torej so bile ene izmed mojih sanj, da bom, ko bom velika imela veliko denarja in da bom zeoooo booogata. Resnica pa je taka, da sedaj resnično delam v banki in da skozi moje roke spolzi veliiiiko denarja, bogata pa sem samo v srcu 
Sanjala sem tudi, da bom imela otroke in sicer samo fante. Ker so punčke dolgočasne, vsaj takrat so se mi zdele, ker sem bila sama bolj živahne narave in me punčke in oblekice niti pod razno niso zanimale. Je bilo bolj fajn riti po zemlji, metati kamenje v vodo… No, te sanje so se mi definitivno uresničile!
Seveda sem sanjala o svojem princu na belem konju. In spomnim se, da sem tega princa vedno videla nekako tako; velik, da je imel dolge skodrane lase in velik nos (ha ha, če pa je res!). No, oče mojih otrok ni bil niti približek tem mojim sanjam. Pa sem ga vseeno imela rada ampak ni “zneslo”. Je pa zato moj indijanec točno to, kar sem sanjala in ni čudno, da je bil najin prvi pogled usoden za oba!
Sajala sem, da imam točno tako hišico nekje pod gorami, kot je bila prikazana v filmu o Hajdi. No, za goro že vem, kam bi jo postavila samo čakam še na hišico… torej te sanje so še na čakalni listi
Ma, saj teh sanj je bilo ogromno. Sem bila pač otrok z neustavljivo domišljijo in hvala bogu me ta domišljija še ni zapustila niti sedaj, ko sem “kao” odrasla. Khm, vsega pa tudi ne smem napisati…
