Gremo na grad!
Naj vam zaupam še en biser, ki se nahaja v moji bližnji okolici, grad in cerkev sv. Pankracija! Vsakogar prevzame, ko se iz daljave ozre nanjo. Cerkev leži na 530 metrov visokem Grajskem griču in obvladuje dolino Suhadolnice in Slovenj Gradec pod seboj. Že njena lega nas opozarja na bogato zgodovino. Kraj je bil poseljen že v prazgodovini. Tukaj je stalo gradišče. Arheologi so našli celo temelje lesenih stavb. V rimskem času je pod gričem vodila cesta iz Celeie v koroški Virunum. Na kraju, kjer danes stoji Stari trg, je bila rimska naselbina Colatio s poštno postajo. Na to mesto so zgodaj prišli tudi naši predniki. Na bližnjem griču Puščava so našli njihovo pokopališce z ohranjenimi grobovi. Na kraju, kjer je danes cerkev sv. Pankracija, je v 11. stoletju stal grad s kapelo. Od tega je ostal spodnji del cerkvenega stolpa, ki ima kar po tri metre debele zidove, in poznoromanska cerkev. Nad vhodom vanjo je z lepimi črkami v gotici zapisano, da je to svetišče sv. Pankracija. Stavba je nastala v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1695 so k njej prizidali prezbiterij. Danes nam z obnovljenim obzidjem ter imenitnimi gradbenimi prvinami govori o dolgi in bogati preteklosti kraja. Tudi v ljudski govorici je ohranjen spomin na prvotno vlogo, saj še vedno okoličani preprosto rečejo “gremo na Grad“. Vsakdo, ki bo prišel sem vsaj s kančkom zanimanja za arhitekturo in umetnost, bo od tod odšel vesel in potešen. Notranjost cerkve, ostanki fresk in bogata oprema, o kateri govore imena uglednih štajerskih baročnih rezbarjev, kot sta Straub in Mersi, pomenijo obljubljeni paradiž za ljubitelja umetnosti.»Na grad« se lahko odpravite kot romarji. Na to nas opomnijo že velike kapele križevega pota, ki vodijo od spodnje, sožupnijske cerkve sv. Radegunde, na Grajski grič. Postavljene so bile sredi 18. stoletja in veljajo za ene najlepših in najbogatejših v svoji vrsti. Posebno nas prevzamejo bogati reliefi, ki živo upodabljajo Kristusovo trpljenje. Končujejo se s svetimi stopnicami ob južni strani cerkve sv. Pankracija. Te so okrašene z živobarvnimi freskami rogaškega slikarja Lerchingerja.Življenje sv. Pankracija je pravzaprav bilo zelo preprosto. Svojo zvestobo Kristusu je izpričal tako, da so ga obglavili. Srednjeveška pobožnost ga je uvrstila med štirinajst priprošnikov v sili in tako je postal priljubljen širom po naši domovini. Čaščen ni bil le kot priprošnik pred pozebo, temveč tudi pred krivim pričevanjem, krči in danes tako “moderno” boleznijo: glavobolom. Če boste kdaj občudovali lepoto, ki je skrita v cerkvi na Gradu nad Starim trgom, se lahko spomnite še na znani pregovor, ki je nastal prav sredi štajerskih vinorodnih gričev: če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet priteče.Nad travniki za obzidjem se bohoti prelepa lipa, ki nudi senco še eni kapelici, ki sicer ni v sklopu romarske križeve poti. Lipa je že krepko stara vendar še vseeno oddaja neverjetno življenjsko energijo in nasloniti se na njeno deblo in za trenutek ali dva prisluhniti, kaj sporoča, je pravi balzam za utrujene misli. In na to lipo me veže prelep spomin. Moj mlajši sin je imel takrat pet let, ko smo bili na sprehodu na gradu in smo se ustavili pri tej lipi. Pa me je vprašal: »mami, ali to drevo govori?« Odgovorila sem mu: «ja, sin, zagotovo govori.« On pa meni nazaj: »govori, govori mami samo njega moram poslušati drugače kot tebe.«
Na «naš« grad lahko pridete peš, lahko pri-kolesarite ali v najslabši možni varianti, se pripeljete z avtom
