ČAS… JE RELATIVEN POJEM! | Se imate za človeka, ki daje?

Se imate za človeka, ki daje?

To vprašanje sem nekega jutra zastavila nekaterim od svojih učencev, od katerih je bila večina poročenih. Vsi so prikimali, kar je pomenilo da. Toda glej, kako so bili osupli, ko sem jim za domačo nalogo naročila preprosto, naj gredo domov in se zahvalijo svojemu zakonskemu partnerju.

V sobi je bilo zaznati očitno nelagodje. Naposled se je Lottie, ki je bila poročena že 25 let, opogumila: «Zakaj naj bi rekla hvala svojemu možu? Vesel mora biti že zato, ker sem poročena z njim!«

»Lottie, in zakaj ste poročeni z njim?« sem jo vprašala. Njen odgovor je bil precej nejasen, češ, »brez mene bi bil prava zguba, razen tega pa bi bilo z ločitvijo preveč težav.« Ponovila sem svoje vprašanje. Precej vztrajnosti je bilo potrebno, tako z moje strani kakor z strani razreda, da je naposled lahko priznala, da ji mož med drugim tudi marsikaj daje: družbo, finančno varnost in občutek, da ni sama. Rekla sem ji: »Prav – in zdaj pojdite domov in se mu za vse to zahvalite!«

Ko smo se zbrali naslednjič, sem na obrazih učencev opazila še večjo osuplost kakor prejšnjikrat. Prej niso verjeli, kako težko je priznati partnerjem kako zaslugo. Nekateri so nalogo zmogli opraviti, pa čeprav obotavljaje, drugi pa tega sploh niso bili sposobni storiti. Nekaj jih je reklo, da so se skušali zahvaliti tudi svojim otrokom in staršem, a tudi do tega so se s težavo pripravili. Prvič v življenju so se bili primorani vprašati, koliko v resnici znajo dajati.

To nikakor ne pomeni, da niso marsičesa prispevali na drugih področjih svojih medčloveških odnosov. Zvečine so povsem zadovoljivo skrbeli za dom, vzgajali otroke in opravljali druge zakonske dolžnosti. Toda, ali so resnično dajali? So sploh vedeli, kaj to pomeni? Ali pa so se šli zgolj igro »Ti meni – jaz tebi«?

Po navadi se ravnamo po nepisanemu načelu »daj – dam«. Le redki znajo pristno dajati, ne da bi v zameno kaj pričakovali – denar, spoštovanje, ljubezen in podobno. Morebiti bo kdo rekel: »In kaj je narobe s tem, če človek dobi nazaj?« Na to odgovarjam: »Čisto nič«, toda; če dajemo samo zato, da bi v zameno kaj dobili, se bo naš strah samo večal. Ali dobivamo nazaj dovolj?

Tako mišljenje v vas izzove hudo potrebo po nadziranju drugih, saj morate nenehno paziti, da ne bi bili za kaj prikrajšani. Če pa morate toliko truda vložiti v nadziranje okolice, ta ruši vaš duševni mir in v vas ustvarja jezo in nezadovoljstvo.

Iz knjige Čar samozavesti – Susan Jeffers

8.08.2007 in miks |

Trackback URI | RSS Komentarjev

67 odgovorov v “ Se imate za človeka, ki daje? ”

# 1 mici pravi:
8.08.2007 ob 10:02
V današnjem svetu se ljudje preveč obremenjujemo s seboj - vse se vrti okoli nas. In tudi vse, kar imamo in uporabljamo, je zgolj za zagotavljanje našega lastnega udobja. Premalo pa smo pozorni na drugega, na sočloveka. Težko se je zahvaliti bližnjemu, možu, ženi, staršem, otrokom (pravzaprav komurkoli), ker s tem odkrijemo del sebe, ker se na nek način naredimo ranljive, ker ne vemo, ali bo drugi to našo zahvalo sprejel. Bojimo se zase. Bojimo se reakcije, ker morda ne bo taka, kot jo pričakujemo. In to je pomankljivost. Velika revščina, ki nas zapira vase (četudi imamo miljon prijateljev, ljudi okoli sebe), ki nas odtujuje in nas (hočeš-nočeš) dela egoiste.

Po drugi strani pa zopet ne gre, da bikar vsevprek govorili ljudem, kaj čutimo, da bi se “razgaljali” pred komerkoli. Saj biserov ne gre metati svinjam, ker jih ne znajo ceniti, jim niso dragocene.

Kakorkoli pogledamo, je to dvorezen meč. Umetnik je tisti, ki zna z njim ravnati.
# 2 čivka pravi:
8.08.2007 ob 10:14
Mici, lepo si to napisala, da biserov ne gre metati svinjam, ker jih ne znajo ceniti! In res je tako! In tudi s tem se popolnoma strinjam, da bi vsepovprek govorili ljudem, kaj čutimo oz. kot si napisala, da bi se vsem “razgaljali”… prehitro bi nas pohodili, “posesali”, zaradi lastne nerazumljenosti tudi ponižali. Ampak, z nekom, ki naj bi delili to življensko pot… njemu pa bi lahko večkrat dajali brez povračila. In odnos brez dajanja je resnično duhovna revščina. Dvorezen meč je lahko samo v tem primeru, če vanj tudi verjamemo, da je dvorezen. Kaj pa če je vse skupaj čisto preprosto (tukaj mislim na zrel parnetski odnos)ampak si preprosto tega ne upamo narediti? Kaj pa ČE… bi na “stranišču enkrat za spremembo peli, namesto če-peli” Pozdravljena na mojem blogu, Mici. Lepo razmišljaš!
# 3 mici pravi:
8.08.2007 ob 10:26
Se mi zdi, da so naši odnosi tako izropani, izsušeni, da smo skupaj samo zato, da nismo sami. Samote se bojimo in bežimo od nje na vse strani, tudi v partnerske odnose. Nočem nikogar kritizirati ali pa podcenjevati, vendar poznam veliko paro, ki so skupaj zgolj zato, da lahko “na zunaj” rečejo: “Ja, midva sva pa skupaj,” med njima pa ni popolnoma nobene ljubezni. In takrat je težko partnerju reči “hvala”, ker tega v resnici ne misliš. Ni pristnosti. Je le neko igranje vlog. Kar se pa petja na stranišču tiče - poje lahko samo tisti, ki mu “dol visi” mnenje drugih in ga ni sram, če se ga sliši ven.
# 4 čivka pravi:
8.08.2007 ob 10:38
Ja, da nismo sami… se mi zdi, da je strah pred samoto dandanes še hujša bolezen od raka In res se človek vpraša; kje pa je tukaj ljubezen? In vso to tekanje in iskanje te ljubezni… Pravi mojstri smo postali v igranju in še večji v dramatiziranju. Imam srečo: rada sedim in se derem na vse grlo v stranišču ali pa pod tušem neglede na to, če me kdo sliši in mu gre to na živce
# 5 krneki pravi:
8.08.2007 ob 12:01

se mi zdi, da je strah pred samoto dandanes še hujša bolezen od raka

a je kaj čudnega? A ni ravno to bistvo, da imaš partnerja in z njim potomce?
# 6 pet-in-g-seks pravi:
8.08.2007 ob 12:20
ne da dajem, razdajam.
# 7 brankabranka pravi:
8.08.2007 ob 13:02
hudo je ker ljudje ne samo da ne znamo dajati, ampak tudi sprejemati sprejemati ne znamo več.
# 8 Lucky pravi:
8.08.2007 ob 13:15
Običajno izražamo ljubezen in pozornost v svojem jeziku in zmotno mislimo, da ima enako vrednost tudi za našega partnerja. To, da odkrijemo svoj jezik, nam odpre pot, po kateri izrazimo svoje želje, povemo, kako mi občutimo sprejemanje ljubezni, in to pot pokažemo tudi svojemu partnerju. Če pa želimo občutek prejemanja ljubezni zbuditi pri partnerju, moramo najprej ugotoviti, kateri so tisti načini, ki njemu pričarajo občutek, da mu izkazujemo ljubezen. Zlato svetopisemsko pravilo »Ravnaj z drugimi, kot sam želiš, da bi ravnali s teboj« v partnerskih in drugih odnosih torej čisto ne drži. Za vzdrževanje in plemenitenje medsebojnih odnosov je dobro stopiti korak naprej in predvsem odgovoriti na vprašanje: Kaj natančno si neka oseba želi, da bo izpolnjen njen občutek ljubljenosti?
# 9 čivka pravi:
8.08.2007 ob 13:19
Krneki, ojla! Ma u bistvo ja, da imaš partnerja in z njim tudi potomca/e in na tak način poskrbiš za obstoj človeštva itd. Ampak človeku je poleg razmnoževanja dano tudi čutenje… 

Pet-in-g-sex, pozdrav tudi tebi; torej si vedno v akciji, a? Lepo lepo, samo da sfolgaš zadovoljevati ;)

Brankabranka, po navadi sprejmemo samo tisto, kar nam paše ali kar si mi želimo, da bi dobili… vendar življenje je velikokrat bolj domiselno kot smo mi, a ne? In se po navadi ravno v tistem, česar se najbolj otepamo, kasneje prikaže največje darilo ;)
# 10 čivka pravi:
8.08.2007 ob 13:27
Lucky, ojla! Lepo si to napisal in veliko veliko resnice je tudi med tvojimi besedami. Kar je zame belo še ni nujno, da je belo tudi za tebe, a ne? In ja, jezik ljubezni razume vsak po svoje, torej je potrebno najprej urediti partnerski “slovar”. In pogovor je edina alternativa, da ga lahko uredimo. In moj slovar ljubezni se bo zagotovo razlikoval od tvojega, kajne? ;)
# 11 Pucca pravi:
8.08.2007 ob 13:41
oo, krasno…

lepo je, da objaviš tudi besedila, pomembna za posameznikovo osebno rast. taka so mi že od nekdaj blizu.

objem, Pucca
# 12 Lucky pravi:
8.08.2007 ob 13:47
Sory - napisal ! Ampak pisati je lahko, če kaj narobe napišeš lahko zbrišeš predno pošlješ in napake niso tako usodne kot če se v pogovoru narobe izraziš. Tu pa je moja težava, ko se želim pogovarjati in na ta način reševati sporčke, nasprotna stran ni za to, potem pa hočeš to narediti malo na silo in nastanejo težave - zašel sem iz teme…. naj povem še nekaj prvič sem v blogu slučajno sem padel notri preko Siola …. LP
# 13 čivka pravi:
8.08.2007 ob 13:54
Lucky, upss sem že popravila svojo napako, soryy, nisem pogledala pod… Nič nisi zašel iz teme, ker imam tudi sama enak problem zato te zelo dobro razumem kam si želel napeljati misel… No, potem pa, če si prvič padu “not” si padel zelo dobro ha ha ;)
# 14 Lucky pravi:
8.08.2007 ob 14:03
Ja res, zdajle sem šel še malo raziskovat če mi je še kakšna tema zanimiva pa nič posebnega, danes imam v službi slučajno malo več časa, pa vidim da se kar dogaja…. zdaj pa moram po otroke v vrtec, se vam jutri še kaj oglasim LP Luckyboy
# 15 Žak.L pravi:
8.08.2007 ob 14:42
Bi bilo zelo lepo, če bi se prav vsak razdajal in ničesar ne pričakoval v zahvalo. Pa vemo vsi da do te idile še dolgo ne bo prišlo. Sam prav rad dam ampak me današnji svet najeda in priznam da nisem zmožen samo dajati. Kam pa bi prišel, če bi samo dajal.. namreč bolj malo ljudi poznam, ki dajejo. Karkoli. Žalostno ja. Vsekakor pa več takšnih blogov in majn egoizma
# 16 blobrok pravi:
8.08.2007 ob 15:54
Ne, ampak, če že kdaj kaj dam, dam rad.
# 17 čivka pravi:
8.08.2007 ob 15:58
Lucky, ni problema! Sedaj veš, kje me lahko prebiraš! Pa lep dan želim
# 18 čivka pravi:
8.08.2007 ob 16:04
Žak, lepo pozdravljen! Prepričana sem, da vsi, ki ste se danes odzvali na mojo današnje temo v sebi veste, kaj pomeni iskreno dajanje in da so tudi tu (na žalost) neke meje. Res je, če bi samo dajali, bi nas svet “požrl”, dobesedno. In ja, do te idile nikoli ne bo prišlo, zato pa je dajanje privilegij. Zato je to dajanje še toliko bolj dragoceno, da lahko damo vsaj tistemu, ki nam osebno nekaj pomeni. In s tem bomo naredili vse. In tudi ti si danes meni nekaj dal; obisk na moji strani. Hvala in lep dan ti želim!
# 19 čivka pravi:
8.08.2007 ob 16:05
Blobrok, ojla! Iskreno in pošteno napisano! Bravo!
# 20 mojcakoprivnikar pravi:
8.08.2007 ob 16:50
Veš, dokler bo svet sebe peljal tako kot se pelje (ups..ga mi peljemo), potem bo primer 25. let poročene Lotti velikoštevilčen in nekje precej povprečen. Svetle izjeme to nadomeščajo z nečim svetlejšim. Kako smešno, a potrebno je veliko več truda, predvsem drugačnega truda, da smo iskreni in odprti in ob enem še močni kot železo da se ne zapreš, saj se iskrenost in odkritost dostikrat kaznujeta na tihi, neotipljiv način. Hm, recimo da z iskrenostjo in odprtostjo spontano pride do dajanja..hmhmh..? A kaj je boljše dajati vsem povprek enako ali le spontano izbranim, tistim katerim se čutiš?? Hm? Je naravno dajati vsem povprek ali je naravno dajati tebi posebnim?!

Prav super, jaz sem pa malo pred tem končala svoj zadnji post z vprašanjem “komu pripadam?” Ne le kot vprašanje postavljeno sama sebi, pač pa za vse, ki jim besede pridejo na oko

vse the best od Mojce
# 21 packon pravi:
8.08.2007 ob 17:24
Jaz se ne počutim najbolje, če se mi kdo zahvaljuje…
# 22 čivka pravi:
8.08.2007 ob 19:04
Mojca Živjo! Dobra vprašanja si na koncu zastavila, res! In če si nanje iskreno odgovoriš lahko sam pri sebi prideš do lastne meje dajati ali ne dajati Včasih res moraš biti močen kot železo, ko nekomu nekaj daš pa le ta tega tvojega dajanje ne razume Tudi tebi vse naj naj
# 23 čivka pravi:
8.08.2007 ob 19:05
Packon, tudi jaz ne
# 24 Blaž pravi:
8.08.2007 ob 20:02
Se še kdo spomni podarim - dobim?
# 25 vlatka pravi:
8.08.2007 ob 20:59
Sem takoj vedela, da mi je vsebina znana. Sem jo brala. In lahko rečem, da je odlična knjiga.

Ja, jaz se znam zahvaliti. Mogoče premalokrat, a se znam.
# 26 vlatka pravi:
8.08.2007 ob 20:59
čivka,

zahvaljujem se tudi Bogu. (Mogoče je to komu smešno, meni pa nekaj pomeni )
# 27 GRiSON pravi:
9.08.2007 ob 09:39
Čivka jaz se ne gram več, pet minut mi nalaga tvojo stran. Potem pa še pet minut za komentar, vendar za tvoje plave oči se vse potrpi . No, vidiš da tudi dajem, Vlatka mi pa med tem čez ovratnik ves čas diha , da je ne bi kakšnega kozla ustrelil.
# 28 čivka pravi:
9.08.2007 ob 09:50
Blaž, seveda se spomnim, saj sem samo podarjala Ampak ker tudi nisem nič kaj pričakovala nazaj je bilo vse dano z dobro voljo
# 29 čivka pravi:
9.08.2007 ob 09:53
Vlatka, to je bila moja prva knjiga, ki sem si jo kupila na tej moji odisejadi samospoznaja Res je odlična in če bi jo videla, je že cela oguljena, ker jo še po 11-ih letih zelo rada vzamem v roke (moja tretja biblija bi lahko rekla)
# 30 čivka pravi:
9.08.2007 ob 09:56
Grison, očitno vam danes na primorskem ne “potegne”, tukaj na koroškem se nimam kaj pritoževati, zaenkrat gre vse kot po maslu Sicer pa moje modre oči so kljub vsej tej hitrosti še vedno modre tako da nisi čisto nič kaj zamudil! Vlatka te pa očitno želi samo zmasirat med tem časom, ko čakaš
# 31 mici pravi:
9.08.2007 ob 09:56
Kateri sta pa prvi dve, če smem vprašat
# 32 Lucky pravi:
9.08.2007 ob 10:43
Ja tudi mene zanima katero-katere knjige mi priporočate iz naslova samospoznavanja in samospoštovanja
# 33 čivka pravi:
9.08.2007 ob 11:09
Mici, prva biblija mi je Mali princ (da nikoli ampar res nikoli ne pozabim, da sem v srcu tudi sama en velik otrok), druga je od Luise L. Hay “Življenje je tvoje” (imam sicer vse njene knjige ampak tale je bila odločilna, ki me je resnično premaknila), no tretjo pa že poznaš Kaj pa ti? Imaš tudi ti svoje knjižne zaklade?
# 34 čivka pravi:
9.08.2007 ob 11:10
Lucky sem ti kar poslala mail Ni problema, z veseljem ti kaj priporočam!
# 35 vlatka pravi:
9.08.2007 ob 21:05
grison,

za čivko vse, zame fige , kar sam jih boš jedel
# 36 vlatka pravi:
9.08.2007 ob 21:06
čivka,

grison je proč s časom
# 37 drmagnum pravi:
9.08.2007 ob 22:36
Nimam zmeraj tega občutka. Mislim pa da sem med tistimi, ki kaj dam.
# 38 snow pravi:
10.08.2007 ob 18:27
dajem,razdajam,pa vendar je en pregovor ki pravi;ne daruj jabolka da bi dobil jablano
# 39 vvooodnarka pravi:
10.08.2007 ob 20:52
Ta pregovor pa veliko pove Snow. Eni malo dajo pa veliko pričakujejo. Tiste, ki preveč pričakujejo bi kar malo po prstih Dajanja in sprejemanja se začnemo učiti že v otroštvu. In, če takrat ni bilo dovolj tega učenja, se to kasneje pokaže. Druga šola dajanja in sprejemanja, pa se začne s partnerjem. In vsi, ki niso pretrdi se tega naučijo, da je učenje še lažje pa velik delež pripomore ljubezen.

Lep vikend ti naj položi v tvoje dlani najlepše stvari vvooodnarka
# 40 čivka pravi:
11.08.2007 ob 17:08
Drmagnum, bolje malo kot pa čisto nič Pač vsak po svojih močeh
# 41 čivka pravi:
11.08.2007 ob 17:08
Snow, to si pa tako lepo napisala, da ti resnično ČESTITAM! Si bom zapomnila to, veš….
# 42 čivka pravi:
11.08.2007 ob 17:10
Vodnarka, ojla! Jp, nekaj se res posadi v nas v otroštvu ampak ko odrastemo pa imamo svobodno izbiro… dajati ali ne dajati. Jaz še vedno rečem: vse je v srcu Tudi tebi vse dobro!
# 43 čivka pravi:
11.08.2007 ob 17:11
Vlatka, Grison samo daje, ne smeš bit huda! Sicer pa fige so dobre in Grison, če jih ne boš mogel vseh pojesti sam, pokliči še mene
# 44 vlatka pravi:
12.08.2007 ob 10:17
čivka,

ja, ti to misliš , fige se že sušijo, samo ne vem koliko so sladke. Ti predlagam, da počakaš še na mojo marmelado
# 45 vlatka pravi:
12.08.2007 ob 10:18
čivka,

ups…, grison fige suši
# 46 drmagnum pravi:
12.08.2007 ob 10:34
vlatka: Kje imaš pa recept za figovo marmelado. Jaz bi jo skuhal!
# 47 vlatka pravi:
12.08.2007 ob 20:51
drmagnum,

nič posebnega. Jaz figam očistim peclje, jih dam na štiri dele, nato jih dam v en veliki lonec in jih med kuhanjem stalno mešam, da se ne oprimejo dna. Ko spustijo vso vodo, oziroma, ko ta voda izhlapi, jih dam vroče v mrzle kozarce in zaprem.

Če pa želiš malo bolj sladkane, jim med mešanjem dodaš še malo sladkorja. Prosto po Prešernu.

Od 57 kozarcev, ki sem jih vložila, še nihče ni rekel, da bi bilo kaj narobe. Od vseh teh kozarcev, jih imamo doma še dva. Vse ostalo smo razdali. Lahko se zgodi le to, da kakšen kozarec ni dobro zaprt in postane marmelada kisla, in je neuporabna. Zato je dobro kupiti nove pokrovčke.

Nekateri zmeljejo fige, jaz jih samo kuham in pride enako dobra, če ne še boljša. Kuha se pa kar nekaj časa. Odvisno, koliko fig daš kuhat. Lahko pa narediš džem, ki ga pa kuhaš enako, le manj časa. In fige ostanejo v koščkih.

Če so dovolj sladke, jih i potrebno iti sladkati. Itak imaj naravni sladkor.

Če sem kaj pozabila, me spomni. Želeja ne dejam notri, in marmelada je čisto naravna.
# 48 Bessie pravi:
14.08.2007 ob 07:23
Vedno ko dam, dam in se potem ne sprašujem več, če bo dobil kaj nazaj.

Danes je en lep dan, ko grem spet domov v naravo! Če gre kdo zraven se lahko javi na mojem blogu imam prostora še za tri, vračam pa se jutri zvečer…
# 49 Lucky pravi:
14.08.2007 ob 10:39
ŽIVLJENJE JE KRATKO !

razbij oklep in …

ljubi iskreno, ljubi nesebično, hitro opraviči …

delaj hitro, pomagaj, kjer je treba,

bodi tiho, ko je treba

vedno razmisli, včasih popusti, ne ukloni se nikdar …

več poslušaj, več sočustvuj, več se daruj,

smej se kadar moreš in joči kadar moraš …

ne sramuj se svojega telesa niti svoje duše …

in

živi ŽIVLJENJE!
# 50 suxa pravi:
14.08.2007 ob 11:20
zanimiva zgodbica….vsak bi se lahko zamislil
# 51 barbarap pravi:
17.08.2007 ob 16:15
Dobro povedano, vredno razmisleka! Lep pozdrav!
# 52 vlatka - sem, ker želim biti, in kar želim biti. » Blog Archive » Se imate pravi:
17.08.2007 ob 23:03
[...] Asocicija na čivkin post. [...]
# 53 bamboo pravi:
18.08.2007 ob 18:14
zanimiv zapis…moram prebrat to knjigo…vsakdo se lahko kaj nauci iz vsake knjige, ta zagotovo nudi kaj poucnega.

lep pozdrav in lep dan se naprej
# 54 čivka pravi:
19.08.2007 ob 14:34
Vlatka, sedaj so fige zagotovo že suhe in pripravljene za nadaljno uporabo Hvala za zanimiv recept!
# 55 čivka pravi:
19.08.2007 ob 14:35
Bessie, upam, da si užival!
# 56 čivka pravi:
19.08.2007 ob 14:36
Lucky, hvala za lepo pesem sicer pa, ja: NIKAR NE SANJAJMO SVOJEGA ŽIVLJENJA AMPAK ŽIVIMO SVOJE SANJE!
# 57 čivka pravi:
19.08.2007 ob 14:36
Suxa, verjamem
# 58 čivka pravi:
19.08.2007 ob 14:37
Barbarap, slši se lahko kajne? ;)Tudi tebi lep pozdrav!
# 59 čivka pravi:
19.08.2007 ob 14:37
Bamboo, če premaguješ kakršnekoli strahove potem boš imela ta pravo knjigo v rokah!
# 60 vvooodnarka pravi:
19.08.2007 ob 14:59
SUFISTIČNA pesem

Razpeta krila lahno letijo,

razpete roke v objem lovijo,

razpeto srce dar podarijo,

odprto srce nič ne izgubi,

odprta dlan ljubi.

Naj ti nedelja podari v tvoj objem najdražje :)
# 61 čivka pravi:
19.08.2007 ob 19:49
Vodnarka, hvala za prelepo pesmico! Nedelja je bila čudovita! Tudi tebi vse lepo želim! Sedaj, danes, jutri… VEDNO!
# 62 vvooodnarka pravi:
19.08.2007 ob 20:16
Čivka,

Iz srca in z veseljem Vrstice pesmice pa ni posamezno objavilo Hvala tudi tebi za želje, ki sem jih v naročje ujela.
# 63 čivka pravi:
19.08.2007 ob 20:29
Vodnarka, ja sem opazila, bom poiskusila popraviti te vrstice, ker si to ta pesem tudi zasluži!
# 64 čivka pravi:
19.08.2007 ob 21:03
Vodnarka, popravljeno!
# 65 vlatka pravi:
19.08.2007 ob 21:16
čivka,

so suhe in so že v marmeladi. In še jih bo. Kakšno bočkolo bomo tudi zate prišprali.
# 66 vlatka pravi:
19.08.2007 ob 21:17
čivka,

še to sem pozabila: kuhaš jih toliko časa, da se skuhajo olupki in so neprepoznavni. V bistvi se fige spremenijo v kašasto maso.
# 67 vvooodnarka pravi:
20.08.2007 ob 08:42
Čivka,

Hvala za uslugo