ČAS… JE RELATIVEN POJEM!

Včeraj sem bila po zelooooo dolgem času v Halozah. Na domačiji mojega očeta, kjer sem tudi jaz kot otrok preživela veliko časa. Saj veste, trgatve pa koline pa košnja trave pa… Ja, moj oče je velikokrat šel pomagat, če je le mogel. In seveda mama, moja sestra in jaz z njim. Včasih si z avtobusom iz Slovenj Gradca do Haloz potoval cel dan, pa še na koncu te je čakal strm vzpon na hrib, ki ga nikakor nisi mogel obiti. In smo takrat grizli kolena po tej lepljivi haloški »ilovači«. Spomnim se, da je, kadar je bil dež, ta ilovka postala nesramno spolzka in težka, ko se ti je nalepila na čevlje. Kar je vso stvar samo še poslabšalo! In ko smo prilezli na vrh, z vsemi tistimi kufri in vrečkami, je bilo zmagoslavje nepopisno! Vsaj za odrasle, otroci smo takoj popadali v postelje. Jeseni ni bilo lepšega zvoka za moja ušesa kot je bilo klopotanje klopotcev. Enak ritem v temni noči: klip-klop, klip-klop, klip-klop… in nepopisno topel veter, ki mi je pogrel mojo občutljivo dušo. Noč pa tako temna, da bi jo lahko prijela. In sem vedno poslušala te klopotce, ki so peli vsak svojo pesem na svojem hribu. In so me popeljali v miren spanec. Zjutraj pa so me tudi zbudili. Ampak zjutraj je bilo to klip-klopanje čisto drugačno. Kot da so bili tudi klopotci neučakani pred novim dnevom, novimi dogodivščinami, kot moje srce, ki je hotelo vse videti, čutiti in okusiti. Bog ne daj, da bi mi kaj ušlo! V Halozah nikoli nisi bil lačen. Vsepovsod polno dobrot. Če že ne v kuhinji pa v sadovnjaku zagotovo – vsaj jeseni. In v gozdu, wau!

In tako včeraj po veliko letih zopet stojim v tej hiši. Spomini so kar vreli, obrazi tet in stricev pa očetovih staršev so kar švigali skozi mojo glavo. Zanimivo koliko spominov je privrelo na dan. Le od kod so se vzeli? Stala sem v sobi, ki je bila včasih spalnica. Nizek strop. Tisti vonj… Tam je stala tista postelja, tam je spala tista teta, tam moj ata in mama…  Pa tista omara, ki je tako škripala… Majhna okna…

Pred hišo zraven preše je bil tudi vodnjak – »šterna«. Bil je ena sama luknja v zemljo in to zelo glooboka luknja! In zelo temna! Preveč za tista moja nežna leta. Zame strah in trepet. Bala sem se ga tako zelo, da si ga niti pogledati nisem upala, kadar sem bila sama pred hišo. Vedno sem šla daleč okoli njega, če sem morala komu kaj nesti v vinograd. Strah, da ne bi padla vanj! In v tem »šternu« so po mojem otroškem prepričanju morale živeti tudi pošasti, pa hudobni ljudje in zagotovo so tudi vse tiste otroke, ki niso ubogali, metali vanj! Včeraj pa sem morala prav poiskati, kje je že ta vodnjak. Obrasla ga je trava in pokrit je bil z deskami in kamenjem. In ko sem včeraj tako zrla v ta moj največji otroški strah in trepet sem ugotovila, da je zaprt. Da ga ni več. In tudi mojega strahu pred njim včeraj ni bilo več. Nasmejala sem se sama pri sebi. Kolikor gorja in strahu mi je včasih povzročal je danes samo še prelep spomin! In včeraj, kot da sem tudi sama pri sebi potrebovala ponovno srečanje s svojim največjim otroškim strahom. Da je končno tudi strah našel svoj dom. In sedaj vem, da bo tam ostal za zmeraj!